Zima, zima bela

No pa je tu!

Zima! 

Vsa bela in vsa mrzla. 

Še vedno je ne maram. 

Januar nas je razvajl s precej toplimi temperaturami, tam okoli deset stopinjami nad ničlo.
In januar se poslavlja. Kmalu bo februar.
Od nekaj je februarja res največ snega in precej mrzlo. Ampak v dveh dneh je zdaj precej snega nametalo. Upala sem na čudež, da bi se malce zmotili, pa se vremenoslovci niso zmotili.
Ne vem zakaj se ni narava drugače odločila. 

Če si  notri v toplem zuavetju niti ne jamraš toliko.

Problem je, če se odpraviš od doma in ker veš, da so drugačne razmere na cestah, si malce več časa vzameš in si malo bolj previden.

Nekateri pa vseeno izvajajo svoje dirkaške sposobnosti ali pa baletne plese, ker mislijo, da je pri minus 2 in zasneženem cestišču kot pri plus osem in suhem vremenu. Optimisti!

Al pa norci. Ne vem, sej naj sebe ogroža, sam k druge tudi.

Največje cvetke so pa itak tisti, k v snegu rinejo v hrib in pol namest, da bi malce hitrej se zagnal, stopijo na zavoro. 

itak, da bomo vsi skup potem stali!

Je pa sneg pisan na dlako našemu kužeku. Tolk uživa, da se mu skor kr meša, ko po snegu nori. 

Men se bo pa odtrgal, če ne bo nehal snežit in če še dolg ne bo lepo. 

Ja pa popoldanske službe še vedno ne maram. 

To se tud še  ni letos spremenilo.

Novi začetki? Stare navade?

Ja!

Tako pač je.

Novo leto je mimo. Po enem tednu se zdi, da začetka niti ni bilo. Da je vse še vedno nekakšen konec. Ali pa ne?

Nekaj se je končalo, nekaj se pričenja.
So stvari, ki jih je potrebno dokončati, nadaljevati, končati in začeti. Ampak kaj, ko je vse to tako prekleto težko. Ni vedno vse enostavno. oziroma je bolj enostavno kot se zdi in se ne zdi enostavno in se potem komplicira tam, kjer komplikacije sploh niso potrebne in kjer jih sploh naj ne bi bilo.

Ko bi le lahko opustila stare navade. Tiste ta čudne, nenavadne...no tiste brezvezne. Ampak, če so navade. potem nekaj pomenijo. Le kaj? Nekaj sigurno. Če ne bi, potem ne bi bile navade, razvazde, bi se jih odvadila in pozabila. 

Gledanje nanizank. 

Še vedno. In včasih si najdem nove. Zopet nove. Ker tistih rednih ni. Ker je pavza. In potem so tu druge in potem jih je toliko, da jih je težko dohajati. In potem jih tako hitro dohajaš in dojemaš, da je srhljivo kako lahko kakšna malenost že vpliva nate in ti začrta nek vzorec. 

Že lep čas izbiram neke takšne, ki vsebujejo ali nadnarvna, nevarna bitja, hudo grozljive, nevarne morilce ali zdravnike, ki včasih kaj zafrknejo, so dobri po srcu a tud krvavi pod kožo in sparjeni drug z drugim vse povprek. Ne vem kje dobim ideje. Dobim jih. Grozljivo je, da sem se sposobna včasih nekje v tistem svetu vmes izgubiti. Fikcije, ki niso resnične. 

Eno življenje. 

Moje življenje.
Brez določene stopnje razburljivosti. Neke rutine. Prepričevanje nekoga drugega, da je večinoma reči brezveznih, največkrat takih, k so večini všeč. Med drugim tudi meni. 

In potem zbežim, se izgubim. In sanjam. Sredi belega, meglenega, sončnega, deževnega dne. 

Da bi se izgubila v fikciji, kjer ti strah povzročen zaradi nevarnosti nabija arenalin v nebo in te pusti da lebdiš. 

Nad oblaki.
Brez letala. 

Pogrešam. 

Ne vidim. Želim. Mogoče.