Zimski čas

No urine kazalce smo iz sobote na nedeljo premaknili za eno uro nazaj. 

Radijsko vodene ure, razni pametni telefoni in računalniki so to sami storili in nam sploh ni bilo potrebno ničesar storiti. 

Sam je pa tkole fajn....recimo v današnjem času, da se še komu naredi, da ima kak pametni telefon, pa si zvečer da uro nazaj, ponoč mu jo še telefon na zimski čas premakne in pol je najbolj fajn, če gre tak človek v službo. Se prav je dve ure prekmal vstal in je tolk prej tam. No vsaj zamudi ne v službo. ;-)

Ni mi všeč zimski čas. 

Nikoli mi ni bil, še vedno mi ni in ne verjamem, da mi sploh bo kdaj všeč. 

Čakam na 30.3.2014, ko bom lahko kazalce premaknila naprej oziroma jih ne bom, ker bodo pametni telefon, računalnik in ura to sami storili. Avto pa res ne bo in bo potrebno malce pomagati uri v avtomobilu. Ampak ni panike, sam da bo konc zimskega časa in bom imela poletni čas. 

Te dni je bilo precej mlačno, toplo. Tam okol 20-22 stopinj nad nulu. Lansko nedeljo na 28. oktobra je namreč sneg padal. Letos si na sonc lahko brez problema bil v kratkih rokavih. Danes se je shladilo. Pravzaprav je vseeno bilo 14 nad ničlo, ampak občutno hladneje. Pa še veter je prejšnje dni pihal, pa ni nekega grozno mrzlega učinka bilo. 

Trga me, da bi imela nalakirane nohte, pa jih zaradi službe ne morem, ne smem imeti. 

Ljudje imajo spet podaljšan vikend. 4 proste dni in noč čarovnic, pa dan mrtvih, pa ne vem kaj. No jaz nimam nič. Imam običajen delovni dan vsak dan. Nič novega pr nas. Sej človk se navad. Sej ni hudo, ne smem rečt. Sam je pa včas tko no....če ni v tvoji bližini nobenga iz iste panoge k si ti, kar mal zoprno, k so čist vsi bližnji vedno za vse praznike doma. Vedno in vsi! Sam jst ne!

Spet ne znam pozabiti. 

Določenih dogodkov in stvari in spet begam, se oklepam nečesa, česar ni. Morala bi pustiti, pozabiti, pa nikakor ne gre. In potem sem...žalostna. 

Ker ne vem kaj naj. 

Joj kok je bilo deset let nazaj fajn k je ta siv chat laufal....zdej pa nimam nič. Prav ničesar!

Aja....pa zakaj tok mal ljudi G+ upoprablja?

Men je pa vsak dan bolj všeč. 

Sam FB vsi laufajo. 

Dolgcajt. 

Hmmmmm...kdaj bom kej se spravla diplomo pisat. 

Nemir

Če me kdo vpraša kaj se dogaja z mano, mu ne znam odgovoriti, ker še sama ne vem kaj se sploh dogaja.

Zadnje čase me moti vpitje, ampak če se ljudje živalsko derejo, se sama še bolj zverinsko derem nazaj. 

Kot bi se mi en delček kolesa utrgal v glavi in ne bi imel zavore in bi vpil na vse kar vpije name. 

Ne maram gledati in poslušati poročil, ker samo strah v meni prebujajo. 

Tega trenutno ne potrebujem. 

Že tako sem plašna in že tako imam blazno stresne dneve za sabo, pred sabo. Okoli in okoli. 

Trudim se, da ne bi bili stresni, da me stres ne bi dohitel. A bolj kot se umikam in bežim, prej me najde in potem je vse še slabše. 

Pred tednom dni sem še dobila domov knjigo Inferno. Zadnje delo Dana Browna. In še tam lahko prebiram poleg zgodovinskih dejstev in slikovitega opisa Firenc o nekaterih grozotah. Ampak zbirko knjig dana Browna pa imam zdaj celotno. Vsaj nekaj kar lahko prebiram. 

Da sem sitna ni opravičila. Pravzaprav ne bi smela biti. Pa sem vseeno. Rada bi si sama pomagala, če bi si znala. Če bi le prav vzrok poznala. 

Hmmmmmmmmmmm.....le kam se naj še poglobim. 

Al pa če se preveč poglabljam? Vse je možno!

Ponoč itak skor nč ne spim in sem utrujena od tega premetavanja in ne spanja. 

Po spletu okoliščin tega tedna. Dveh trenutkov. Čisto kratkih. Zelo zgovornih mi je na misel prišlo danes, da res ni druge kot, da se vdam v usodo, da gre ura v nedeljo nazaj. 

Da bo tema in da bom samo še bolj razdražljiva. Ne bi želela biti. 

In depresivni čas prikliče stare pesmi v podzavest, ta jih pa prekleto zavestno porine na površje, ker potem plavajo čisto na vrhu in nato izbruhnejo. 

Nocoj se mi je porodila tista pesem Sorrow. Neki me je zgrabilo in sem si jo našla in jo slišala. Pri tem pa naletela še na nek jutubov miks Elvisa Presleya. 

In trenutno uživam. V melodijah enega izmed najboljših pevcev vseh časov vsaj zame. Roy in Elvis bosta zame vedno večna! 

Evergreeni so nekaj najboljšega kar nam je zapustila glasbena zgodovina. 

Zakaj določeno boli? 

Še vedno.

Sanje

Zgodi se, da sanjam. Kar tako pri belem dnevu.
Ne prvič, ne zadnjič. 

Moje sanje tekom dneva imajo ekstremne razsežnosti iz ene skrajnosti v drugo. 

Redimo se zgodi, ko je potrebno plačati položnice in ko se gre v trgovino in izbiraš določene akcije, da  bi najrajši imel neomejene možnosti limita, da bi zapravljal do onemoglosti. Da bi živela v razkošni hiši s čudovitim razgledom, na neki sončni strani in imela blizu dovolj vode, bazen in bi lahko vsak vikend šla na kakšno potovanje, če bi bila prosta. Da bi imela cel mesec dopusta in bi do onemoglosti lahko zapravljala. Da bi izoblikovala telo, bila lepa, pa še vedno ne preveč zoprna in naduta in da bi še vedno razumela stiske drugih. Da bi bila nekje, kjer ni finančnih težav, da je vse lepo, moderno, da bi imela čudovito veliko kuhinjo in kopalnico, kjer bi lahko ustvarjala sama svoje jedi in bi povabila ljudi na kosilo, večerjo ali kar tako na čudovito espresso kavico iz stacioniranega aparata za kavo, ki sproti melje celo kavo, v omamno dišečo mešanico. 

Bilo bi lepo. A to so le sanje. 

In potem se zgodi, da pride trenutek. Pogled skozi okno. Ujetost med štiri stene v službi. Dinamično delo in včasih pomanjkanje časa in hrepenenje po svobodi. 

Takrat bi odšla v naravo. Živela bi na deželi v skromni hiški, obdana z živalcami, ki nosijo dlako. Mogoče celo na manjši kmetiji. Potrudila bi se in naučila tistega življenja. Imela bi rdeča lička, ruto zavezano nazaj v laseh, da ne bi lasje silili naprej in po pomoti kakšen padel celo iz moje glave v testo, ki bi ga mesila in bi nastajal domač kruh pečen v krušni peči na zeljnih vehah. Ali bi ustvarjala potico in kuhala za kosilo pravo kmečko pojedino. 

Dvoje sanj. Ene takšne, druge drugačne. Niso si podobne. A so sanje. Tiste, ki nastajajo tekom dneva. Ponoči težko sanjam, ker me zadnje čase spet muči nespečnost. Ko bi lahko spala, ne morem spati in ko ne bi smela, si blazno želim spanca. 

V bližnji prihodnosti moram izpolniti še ene sanje. Resnično potrebujem nov računalnik. Ki ima zmogljiv disk, dobro grafiko in mi omogoča pobeg. 

Tja, kjer sem neko bila srečna.
Potrebujem, da delno živim sanje. 

Tam imam lahko krila. Ni resnično življenje. Lahko pa se dogaja. Lahko se zgodi, kar se v življenju ne more in se ne bo. Mogoče se tam lahko. 

Hrepenim, da se vrnem v tisti svet. 

Svet, ki ni resničen. Svet, ki je moj. Tam kjer določene sanje so mogoče. 

Takšne, ki jih resnični svet ne razume.