Prihaja jesen

Avgust se je poslovil, pričel se je september, večina jih je šla v šolo, vrtec, službe. Nekateri so ostali doma, po svoji ali tuji krivdi. Ampak načeloma vsi upamo, da bo še september mesec, ki nas bo razvajal s soncem, lepim vremenom, solidnimi temperaturami. 

Ni vedno takšen september. 

Letošnji že ni. Hitro se je zjutraj shladilo, hitro je bilo hladno tekom dneva. Lepi sončni dnevi so bolj izjema kot pravilo. Vikendi nekako niso tisto kar nekateri upajo, sanjajo, želijo, da bi še malo pobegnili na obalo ali kam drugam. Pa ni šlo. Ne gre. Veliko je dežja. Preveč je dežja.
Je pa res, da so začele rastit marele, jurčki. No gobe po dežju. Itak gobe po dežju rade rastejo in vedno rastejo. 

Smešno, konec poletja, pa še ni uradno jesen. To se bo zgodilo jutri. Jaz bi pa še vedno imela polejte. 

Pa čeprav sem ena tistih, ki gre septembra v trgovino, zagleda novoletne sladkarije v Hoferju in si nabavi marcipan in medenjake prvo sekundo, ko lahko. Potem je tu še nekaj, zalčetek,m tisto ameriško noč čarovnic vidiš povsod, okraske in pdobne. Ampak samo na začetku. Evo dva tedna mimo, konc je s tem, smo zamudili. Zdaj so moderni že tisti okraski za novo leto. Torej, k bo december, bo na voljo že vse za valentinovo in veliko noč. Super!

Kot, da ni dovolj, da čas že sam po sebi tko neusmiljeno leti, to vsi samo še pospešujemo sami. Kar nekam se nam mudi. Kam se nam mudi? 

A kdo sploh ve? Bolj se nam mudi, bližje smo koncu. Bližje smrti in koncu. Itak ta preži na vsakem koraku. 

In nenehna zbadanja, metanje polen pod noge. Neka tekmovanja, kdo je boljši, kaj je boljši, kaj je prav kaj ni prav. 

Naj dela vsak kar mu paše, naj živi po svoje. Pa kaj potem, če eni cepijo otroke, pa kaj potem, če eni izpostavljajo otroke, in kaj potem, če niso vsi lepi, suhi in nič ni narobe, če še vedno nekateri jedo mleko, mlečne izdelke in meso. In nič ni narobe, če nekomu paše vse to izpustiti. 

Svet bi lepši bil, če bi se ljudje brigali samo zase. Pa se bolj za druge kot za sebe. 

In danes naj bi bil svetovni dan miru. Miru pa sploh ni, ker sami delamo grozno galamo.

Iščem voljo in insoiracijo v preprostih stvareh. 

Včasih imam srečo, da kaj najdem. 

V kakšnem receptu in kaj spečem, včasih v parfumu.

Se pa zgodi dan, ko tudi parfum ne pomaga.

Dnevi se krajšajo, večeri bodo dolgi. 

Ko bi le kdaj bili zanimivi. 

Poletni občutki

No pa smo tu. 

A kje smo?

Smov mesecu juliju. Kar pomeni, da je čas zopet bil neizprosen in je polovico leta minilo kot bi mignilo. 

Pokazati nimam ničesar, da bi lahko trdila, da sem nekako uspešna. Imam svoje vzpone in padce, včasih so uvzponi tako super, da se mi zdi, da bi lahko letela na oblaku, ampak nič tako zelo vidnega.
Problem je, ko pripelje temen oblak in se zruši vse kar se zdelo mogočno, pokončno, kar je in kar je bilo. Kar bi lahko bilo.

Bijem bitke sama s sabo. svojo notranjostjo, s svojo psiho. Včasih se zdi, da je grozna, da ne bo šlo nič skozi, pa vseeno vse preguram nekako, še vedno, čeprav mislijo, da sem črnogleda in pesimist, vse nekako speljem, v upanju na boljši jutri.
Na boljših nekaj nasldenjih minut, ur, mogoče celo na boljši cel dan. 

Ob vseh znakih, ki mi jih pošilja vesolje, bi rekli lahko, da sem slepa in neumna. Ne nisem. 

Dobro se zavedam okolice, vendar sem tako hudičevo neodločna, tako plašna, da se na momente bojim lastne sence, da ne znam narediti in spremeniti nčesar, kar bi vplivalo dobro name. 

Ko bi vsaj nekomu lahko razložila in pokazala kaj mislim s čim se bodem, da mi vsaj nekdo potrdi, da tu nisem jaz nora. Pa nekako ne gre. 

Zakaj sem opustila bluzenje od vonjav? Še sama ne vem. če bi se s tem ubadala, se mi ne bi bilo treba ubadati s psiho, k je bolj v razuslu kot ne. Staram sem, tko se tud moji hormoni, pa ne vem a so bl čudni k se starajo al postajajo tko nekak bi temu rekli najstniški, k se takrat pač niso pokazali in zdivjali. 

Uživam tople dni, čeprav v službi crkujem zaradi sparine in ker klima ter zračenje sploh ne delata kot bi morala.

Aja berem razne recepte nasvete. 

Kao smuti lubenica, kok je osvežilno, kok se odžejaš pa to. 

A jst žvim na drugem planetu al kaj? Men ta smuti bl sladek kot pa od banane. Resno!

Edina sem verjetno na tem svetu, k jo čudovit sadež kot je lubenica totalno ubije. Res, tako super fajn je, tko se mi ga večkrat lušta. A kaj, ko mene tko zelo to žeja potem. Znorim zravn, k jem lubenico, da nimam vode. Resno mislim. Tolk je to sladko. In tko ravno v tem momentu en poletni utrinek.

Jem lubenico in zraven imam steklenico vode. Da poplaknem vso sladkobo. 

Pa k kavo grenko pijem, k imam v tednu, mesecu, življenju grenke dni, mi grenko bolj leži.
Sicer pa vsake toliko si moram pocukrat vse skupaj. 

Kdo mi bo, če si ga ne bom sama? 

Čeprav je tko lep filing, če ti nekdo posladka mal življenje. 

Ni vse zlato kar se sveti in ne vse tko črno kot je noč brez lune in zvezd. 

Imejte se radi!

Živjo poletje!