A kje smo?
Smov mesecu juliju. Kar pomeni, da je čas zopet bil neizprosen in je polovico leta minilo kot bi mignilo.
Pokazati nimam ničesar, da bi lahko trdila, da sem nekako uspešna. Imam svoje vzpone in padce, včasih so uvzponi tako super, da se mi zdi, da bi lahko letela na oblaku, ampak nič tako zelo vidnega.
Problem je, ko pripelje temen oblak in se zruši vse kar se zdelo mogočno, pokončno, kar je in kar je bilo. Kar bi lahko bilo.
Problem je, ko pripelje temen oblak in se zruši vse kar se zdelo mogočno, pokončno, kar je in kar je bilo. Kar bi lahko bilo.
Bijem bitke sama s sabo. svojo notranjostjo, s svojo psiho. Včasih se zdi, da je grozna, da ne bo šlo nič skozi, pa vseeno vse preguram nekako, še vedno, čeprav mislijo, da sem črnogleda in pesimist, vse nekako speljem, v upanju na boljši jutri.
Na boljših nekaj nasldenjih minut, ur, mogoče celo na boljši cel dan.
Na boljših nekaj nasldenjih minut, ur, mogoče celo na boljši cel dan.
Ob vseh znakih, ki mi jih pošilja vesolje, bi rekli lahko, da sem slepa in neumna. Ne nisem.
Dobro se zavedam okolice, vendar sem tako hudičevo neodločna, tako plašna, da se na momente bojim lastne sence, da ne znam narediti in spremeniti nčesar, kar bi vplivalo dobro name.
Ko bi vsaj nekomu lahko razložila in pokazala kaj mislim s čim se bodem, da mi vsaj nekdo potrdi, da tu nisem jaz nora. Pa nekako ne gre.
Zakaj sem opustila bluzenje od vonjav? Še sama ne vem. če bi se s tem ubadala, se mi ne bi bilo treba ubadati s psiho, k je bolj v razuslu kot ne. Staram sem, tko se tud moji hormoni, pa ne vem a so bl čudni k se starajo al postajajo tko nekak bi temu rekli najstniški, k se takrat pač niso pokazali in zdivjali.
Uživam tople dni, čeprav v službi crkujem zaradi sparine in ker klima ter zračenje sploh ne delata kot bi morala.
Aja berem razne recepte nasvete.
Kao smuti lubenica, kok je osvežilno, kok se odžejaš pa to.
A jst žvim na drugem planetu al kaj? Men ta smuti bl sladek kot pa od banane. Resno!
Edina sem verjetno na tem svetu, k jo čudovit sadež kot je lubenica totalno ubije. Res, tako super fajn je, tko se mi ga večkrat lušta. A kaj, ko mene tko zelo to žeja potem. Znorim zravn, k jem lubenico, da nimam vode. Resno mislim. Tolk je to sladko. In tko ravno v tem momentu en poletni utrinek.
Jem lubenico in zraven imam steklenico vode. Da poplaknem vso sladkobo.
Pa k kavo grenko pijem, k imam v tednu, mesecu, življenju grenke dni, mi grenko bolj leži.
Sicer pa vsake toliko si moram pocukrat vse skupaj.
Sicer pa vsake toliko si moram pocukrat vse skupaj.
Kdo mi bo, če si ga ne bom sama?
Čeprav je tko lep filing, če ti nekdo posladka mal življenje.
Ni vse zlato kar se sveti in ne vse tko črno kot je noč brez lune in zvezd.
Imejte se radi!
Živjo poletje!
