Da ne bo kakšne pomote slučajno!
Ni se zgodil in ne dogaja se ta teden. To bi bil že potem luksuz. Kajti dva tedna imeti dopusta na začetku ali sredi marca, bi skor preveč bilo no. Se mi zdi bolje, da se zgodi to poleti v sezoni. Ampak se ne bo zgodilo to leto.
Sem si razporedila pričakovani dopust nekam čudno. Najprej sem mislila, da sem si vredu termine izbrala. Ampak si jih nisem.
A zakaj ne?
No prejšnji teden je nastopil moj dopust. In standardno že tretjič zapored sem komaj se priplazila do tega, da nastopi dopust. Sobota pred dopustom delovna, jaz pa že spet vsa objokana, smrkava in kašljajoča.
Prav moteče je to. Čakaš dopust, si vesel, da ga imaš, si prost, imaš milijon opravkov in načrtov. Potem pa se zgodi dopustniški ponedeljek in vstaneš z zatečenim grlom, smrkajoč in iz oči ti teče kot en sam slap. Rinka, Savica, kakšen drug, nima veze. Zarad mene tud če so Niagara ali Viktorijini slapovi. Me ne zanima. Vem, pa da je zelo, zelo, zeeeeeeeeeeloooooooooo moteče.
No prejšnji teden je nastopil moj dopust. In standardno že tretjič zapored sem komaj se priplazila do tega, da nastopi dopust. Sobota pred dopustom delovna, jaz pa že spet vsa objokana, smrkava in kašljajoča.
Prav moteče je to. Čakaš dopust, si vesel, da ga imaš, si prost, imaš milijon opravkov in načrtov. Potem pa se zgodi dopustniški ponedeljek in vstaneš z zatečenim grlom, smrkajoč in iz oči ti teče kot en sam slap. Rinka, Savica, kakšen drug, nima veze. Zarad mene tud če so Niagara ali Viktorijini slapovi. Me ne zanima. Vem, pa da je zelo, zelo, zeeeeeeeeeeloooooooooo moteče.
Ampak, ker nočem še en dopust preživet z vitaminčki in zdravili v postelji, se vseeno odpravim po nekaj pomoči v lekarno, pa še tko za dušo v kakšno trgovino, da naredim zalogo kave seveda, mogoč kakšnega čaja, aja pa na pomaranče ne smem pozabiti. In oborožena pridem domov, seveda vsa ckrnjena in naslednje tri dni ne delam nič, ne grem nikamor in se smilim sama sebi zakaj sem spet med dopustom vsa bolna.
Potem me vmes udari misel, ker je ravno posijalo sonce, da vse zgleda kot bi nek seneni nahod imela. In potem sem malo bolj potolažena, a še vedno ne dovolj.
Petek. Ja itak, najslabši možni dan v tednu kar jih je, kar vztrajno ponavljam. Čez dan toplo, mal sončka mal ne. Zvečer dogovor s prijateljico za babji večer, druženje, večerja. In jst kekec se oblečem tko no pač bluza pa jakna a ne, češ sej bo dost. Japajade. Lohk bi vedla, da k se bo sonce skrilo in čeprav je termometer kazal 7 stopinj nad ničlo, me bo zeblo. Tolk me je zeblo, da sem se iz kosti ven tresla.
Na poti domov je v avtu fajn blo toplo. Celo pot tolk naštimana toplota, k je še pozim v najhujši zimi nikol nisem imela dlje kot 3 minute.
Ampak je blo fajn. Bo treba še tak večer ponovit.
Sobota. Lepa. Sončna. Končno!
Kot, da se prebuja pomlad. Upajoč, da se prebudim tudi jaz, grem v novi dan.
Po dolgem času videla sam center Ljubljane zelo od blizu. Ne vem kolk let se nisem peljala mimo cerkve v bližini Kliničnega Centra. Ampak ugotovila sem, da lohk direkt mimo na Roško pridem, prej pa je včasih en ovink blo treba naredit tam mimo Vrazovega trga. No čist sm tko presenečena bila. In na poti nazaj sem se znašla na cesti pod gradom in šla čez predor ter Zmajski most. Več kot deset let se nisem tam sprehajala.
Ma res sem stara.
To ugotavljam te dni. Letos bo 15 let kar sem končala srednjo šolo.
To ugotavljam te dni. Letos bo 15 let kar sem končala srednjo šolo.
So pa dnevi te dni čudoviti!
Nedelja je bila popolnoma jasna. Malo še vetrovna. Ponedeljek malo manj topel. Današnji torek pa zadetek v polno!
En sam sonček. Prijetno toplo. Za martinčkanje in kofetkanje. Za igro z živalcami.
Upam, da se pomlad prebuja in ne bo še kakšen zimski val na pohodu!
Nedeljski sprehod
Ponedeljkova rožica
Torkova živalca Aron
