Kje si praznično vzdušje?

Praznično vzdušje se je izgubilo, zanima me, če se sploh kdaj bo vrnilo.

Zadnji dan leta 2013. 

Kaj naj rečem? Všeč mi je to, da ni snega. Ni mi preveč zanimivo deževje. Temperature čez dan dokaj znosne za ta čas. Najbolš od vsega pa je to, da se dan nič več ne krajša in se po novem letu začne občutno daljšati.

Povsod sprašujejo po čem si boste zapomnili 2013. 

No rodila se je nečakinja in izgubili smo psa Runota. Imamo novega. Arona. Včasih kar boli, ker ima dlaka zelo podoben vzorec. Nisem si mislila, da mi bo ob pogledu na tega rasposajenca še bolj hudo in vedno znova se moram opomniti, da je Aron in ne Runo.

Kot vidiš Runčk naš, še vedno te pogrešamo. Presenetljivo jaz očitno najbolj od vseh.
Ati je malce bolje, ampak te ne bo pozabil, ker redko Arona prav pokliče.
Čuvaj nas v 2014 še naprej!

SREČNO IN ZDRAVO 2014 ŽELIM VSEM!

Prihodnje leto bom pa bolj pridna za tipkanje. 

Pa diplomirat moram.. ;-)

Vse sladkosti staranja

Pred časom sem se odločila, da bo enkrat v življenju poskusila tortice iz tovarne sladkosti, ker so pač tako nesramno dobro zgledale na sliki. In sploh tista zelena mi ni dala miru. 

No ja, ker je danes tak dan, da sem spet postala malo starejša, se je zgodilo, da sem načrtovala že nekaj časa en nedeljski potep v ta namen.
Da si privoščimo eno tortico. No ja. Na koncu nismo ostali pri eni, poskusili smo malo več okuov, da bi lahko podali strokovno oceno. 

Ocena je odlična! Tortice so bile čudovite. Ampak res enkrat za privoščiti si. Drugače se bolj splača nekam na kosilo it, ker se bolj naješ. Al je pa pametn, da ne greš lačen na tortico, ampak greš po kosilu, da poješ manj tortice, da si potem lepo sit. Ne da tortico poješ, potem pa si še bolj lačen, ker si sam cuker jedel, namesto konkretnega kosila. 

Mozart tortica iz Lušte (tam bolj zgoraj se še snickers šajna):

In ta teden nisem na dopustu. Vse je padlo v vodo. Nekam veliko reči mi pada v vodo. Ne vem zakaj. Dopust, pa večerja s prijateljico, pa večer vafljev, pa to, da bi imela kosilo z domačimi na rojstni dan. No pravijo, da bo takih dni še dosti. Kaj pa jst vem, ko me pa vsak dan vse samo bolj boli. Prav pozna se mi na kosteh in povsod, da nisem več rosni mladiček ampak sem zrasla v zrelo odraslo, staro žival. Ahhhhh...kje so časi....deset let nazaj. Bi se vrnila in bi tam ostala nekaj časa, da bi bila pametnejša in ne bi delala določenih napak in bila neumna. 

Za darilo sem dobila kar dve kapi z veeeeeeeeeeeelikim cofom, ker sem si želela. Paket čajev, ki mi zelooo ustreza. Pa parfumček s sprejem in svoje najljubše praline, karamele in kokosove pahuljice. Tokrat bo vse kmalu pošlo. Ne bom hranila, da bi uspelo, da rok poteče. 

Najboljša švicarska čokolada - nougat z dvema lešnikoma in oblit s temno čokolado - kot presenečenja dneva: 

Ni v življenju najbolj pomembno, da dobiš dragocene stvari. Oziroma je lahko dragoceno nekaj, kar je celo brezplačno ali stane zgolj nekaj malega, če se meri v denarju.

Pomembno je na kakšen način nekaj dobiš in od koga in kako se takrat počutiš. 

Majhne sladkosti so najboljše sladkosti. In to se ne pozablja. 

Pa vse najboljše!

Meni!

Zimski čas

No urine kazalce smo iz sobote na nedeljo premaknili za eno uro nazaj. 

Radijsko vodene ure, razni pametni telefoni in računalniki so to sami storili in nam sploh ni bilo potrebno ničesar storiti. 

Sam je pa tkole fajn....recimo v današnjem času, da se še komu naredi, da ima kak pametni telefon, pa si zvečer da uro nazaj, ponoč mu jo še telefon na zimski čas premakne in pol je najbolj fajn, če gre tak človek v službo. Se prav je dve ure prekmal vstal in je tolk prej tam. No vsaj zamudi ne v službo. ;-)

Ni mi všeč zimski čas. 

Nikoli mi ni bil, še vedno mi ni in ne verjamem, da mi sploh bo kdaj všeč. 

Čakam na 30.3.2014, ko bom lahko kazalce premaknila naprej oziroma jih ne bom, ker bodo pametni telefon, računalnik in ura to sami storili. Avto pa res ne bo in bo potrebno malce pomagati uri v avtomobilu. Ampak ni panike, sam da bo konc zimskega časa in bom imela poletni čas. 

Te dni je bilo precej mlačno, toplo. Tam okol 20-22 stopinj nad nulu. Lansko nedeljo na 28. oktobra je namreč sneg padal. Letos si na sonc lahko brez problema bil v kratkih rokavih. Danes se je shladilo. Pravzaprav je vseeno bilo 14 nad ničlo, ampak občutno hladneje. Pa še veter je prejšnje dni pihal, pa ni nekega grozno mrzlega učinka bilo. 

Trga me, da bi imela nalakirane nohte, pa jih zaradi službe ne morem, ne smem imeti. 

Ljudje imajo spet podaljšan vikend. 4 proste dni in noč čarovnic, pa dan mrtvih, pa ne vem kaj. No jaz nimam nič. Imam običajen delovni dan vsak dan. Nič novega pr nas. Sej človk se navad. Sej ni hudo, ne smem rečt. Sam je pa včas tko no....če ni v tvoji bližini nobenga iz iste panoge k si ti, kar mal zoprno, k so čist vsi bližnji vedno za vse praznike doma. Vedno in vsi! Sam jst ne!

Spet ne znam pozabiti. 

Določenih dogodkov in stvari in spet begam, se oklepam nečesa, česar ni. Morala bi pustiti, pozabiti, pa nikakor ne gre. In potem sem...žalostna. 

Ker ne vem kaj naj. 

Joj kok je bilo deset let nazaj fajn k je ta siv chat laufal....zdej pa nimam nič. Prav ničesar!

Aja....pa zakaj tok mal ljudi G+ upoprablja?

Men je pa vsak dan bolj všeč. 

Sam FB vsi laufajo. 

Dolgcajt. 

Hmmmmm...kdaj bom kej se spravla diplomo pisat. 

Nemir

Če me kdo vpraša kaj se dogaja z mano, mu ne znam odgovoriti, ker še sama ne vem kaj se sploh dogaja.

Zadnje čase me moti vpitje, ampak če se ljudje živalsko derejo, se sama še bolj zverinsko derem nazaj. 

Kot bi se mi en delček kolesa utrgal v glavi in ne bi imel zavore in bi vpil na vse kar vpije name. 

Ne maram gledati in poslušati poročil, ker samo strah v meni prebujajo. 

Tega trenutno ne potrebujem. 

Že tako sem plašna in že tako imam blazno stresne dneve za sabo, pred sabo. Okoli in okoli. 

Trudim se, da ne bi bili stresni, da me stres ne bi dohitel. A bolj kot se umikam in bežim, prej me najde in potem je vse še slabše. 

Pred tednom dni sem še dobila domov knjigo Inferno. Zadnje delo Dana Browna. In še tam lahko prebiram poleg zgodovinskih dejstev in slikovitega opisa Firenc o nekaterih grozotah. Ampak zbirko knjig dana Browna pa imam zdaj celotno. Vsaj nekaj kar lahko prebiram. 

Da sem sitna ni opravičila. Pravzaprav ne bi smela biti. Pa sem vseeno. Rada bi si sama pomagala, če bi si znala. Če bi le prav vzrok poznala. 

Hmmmmmmmmmmm.....le kam se naj še poglobim. 

Al pa če se preveč poglabljam? Vse je možno!

Ponoč itak skor nč ne spim in sem utrujena od tega premetavanja in ne spanja. 

Po spletu okoliščin tega tedna. Dveh trenutkov. Čisto kratkih. Zelo zgovornih mi je na misel prišlo danes, da res ni druge kot, da se vdam v usodo, da gre ura v nedeljo nazaj. 

Da bo tema in da bom samo še bolj razdražljiva. Ne bi želela biti. 

In depresivni čas prikliče stare pesmi v podzavest, ta jih pa prekleto zavestno porine na površje, ker potem plavajo čisto na vrhu in nato izbruhnejo. 

Nocoj se mi je porodila tista pesem Sorrow. Neki me je zgrabilo in sem si jo našla in jo slišala. Pri tem pa naletela še na nek jutubov miks Elvisa Presleya. 

In trenutno uživam. V melodijah enega izmed najboljših pevcev vseh časov vsaj zame. Roy in Elvis bosta zame vedno večna! 

Evergreeni so nekaj najboljšega kar nam je zapustila glasbena zgodovina. 

Zakaj določeno boli? 

Še vedno.

Sanje

Zgodi se, da sanjam. Kar tako pri belem dnevu.
Ne prvič, ne zadnjič. 

Moje sanje tekom dneva imajo ekstremne razsežnosti iz ene skrajnosti v drugo. 

Redimo se zgodi, ko je potrebno plačati položnice in ko se gre v trgovino in izbiraš določene akcije, da  bi najrajši imel neomejene možnosti limita, da bi zapravljal do onemoglosti. Da bi živela v razkošni hiši s čudovitim razgledom, na neki sončni strani in imela blizu dovolj vode, bazen in bi lahko vsak vikend šla na kakšno potovanje, če bi bila prosta. Da bi imela cel mesec dopusta in bi do onemoglosti lahko zapravljala. Da bi izoblikovala telo, bila lepa, pa še vedno ne preveč zoprna in naduta in da bi še vedno razumela stiske drugih. Da bi bila nekje, kjer ni finančnih težav, da je vse lepo, moderno, da bi imela čudovito veliko kuhinjo in kopalnico, kjer bi lahko ustvarjala sama svoje jedi in bi povabila ljudi na kosilo, večerjo ali kar tako na čudovito espresso kavico iz stacioniranega aparata za kavo, ki sproti melje celo kavo, v omamno dišečo mešanico. 

Bilo bi lepo. A to so le sanje. 

In potem se zgodi, da pride trenutek. Pogled skozi okno. Ujetost med štiri stene v službi. Dinamično delo in včasih pomanjkanje časa in hrepenenje po svobodi. 

Takrat bi odšla v naravo. Živela bi na deželi v skromni hiški, obdana z živalcami, ki nosijo dlako. Mogoče celo na manjši kmetiji. Potrudila bi se in naučila tistega življenja. Imela bi rdeča lička, ruto zavezano nazaj v laseh, da ne bi lasje silili naprej in po pomoti kakšen padel celo iz moje glave v testo, ki bi ga mesila in bi nastajal domač kruh pečen v krušni peči na zeljnih vehah. Ali bi ustvarjala potico in kuhala za kosilo pravo kmečko pojedino. 

Dvoje sanj. Ene takšne, druge drugačne. Niso si podobne. A so sanje. Tiste, ki nastajajo tekom dneva. Ponoči težko sanjam, ker me zadnje čase spet muči nespečnost. Ko bi lahko spala, ne morem spati in ko ne bi smela, si blazno želim spanca. 

V bližnji prihodnosti moram izpolniti še ene sanje. Resnično potrebujem nov računalnik. Ki ima zmogljiv disk, dobro grafiko in mi omogoča pobeg. 

Tja, kjer sem neko bila srečna.
Potrebujem, da delno živim sanje. 

Tam imam lahko krila. Ni resnično življenje. Lahko pa se dogaja. Lahko se zgodi, kar se v življenju ne more in se ne bo. Mogoče se tam lahko. 

Hrepenim, da se vrnem v tisti svet. 

Svet, ki ni resničen. Svet, ki je moj. Tam kjer določene sanje so mogoče. 

Takšne, ki jih resnični svet ne razume. 

Mesec dni - življenje in smrt

Ne vem točno kje bi začela. Nekje moram. Niti se ne pomnim točno, kljub odličnemu spominu, kje sem nazadnje končala, kaj sem sploh nakladala in koliko stvari bom danes ponovila. 

Bil je precej intenziven mesec. Polno dogajanja in polno vsega. Pa kljub vsemu, so vmes delčki trenutkov - praznine. 

V mesecu avgustu sem dočakala svoj redni letni dopust. Dva tedna brez vseh skrbi. Pet dni morja in uživanja. Razvajanje brbončic s kulinaričnimi presežki in pa tudi z okusno hrano, ki je bolj slovesa "junk food" kot pa karkoli drugega. Ampak paše. Še vedno in vedno paše. 

In ja vem, da se pozna. Ampak življenje je minljivo. Hitro gre mimo. Preden se dodobra zavemo.

Danes srkam dopoldansko kavo in mi misli uhajajo nazaj.
Torej dopust je bil odličen.
Ko sem se vrnila je bilo videti, da ni nobena stvar drugačna kot je bila pred mojim odhodom. In nato se je zgodilo. 

Drug teden dopusta. 

Končno sem videla vse naše živalce. In proti koncu dopusta, sem enostavno morala malo domov domov. Da vidim našega psa, pa naši mački.
In tisti dan....tisti dan je bilo vsega konec. 

Naš kuža, vesel, da me vidi - je obležal. 

Zvečer ni jedel in ni več vstal. Bilo je grozno. Res, da ni bil najmlajši in da je imel svoja leta, a tako lep je bil za svojih 12 let in pol. Nihče ni hotel, da odide. Bilo je neizbežno. In ati ga je drugi dan odpeljal na večno pot. 22.8.2013.
Nihče doma ne bo pozabil datuma. 

Runo počivaj v miru! Imel si čudovito pasje življenje!

In naslednji dan se je zgodilo. V uteho vsem nam. Moj bratec je postal očka. In njegova draga je postala mamica. Tudi 23.8.2013 ne bomo pozabili. Vsaj jaz ne, ker pač imam to srečo, da ne pozabljam kar tako. Vsaj dokler me ne začnejo grabiti lovke kakšne alzheimerjeve bolezni oziroma demence. Dobila sem prvo nečakinjo. In takrat sem ugotovila, da sem njena teta. In tako kot jaz in moj brat nimava nobenih bratrancev in sestričen in le eno teto. Tako bo tudi mala brez bratrancev, brez sestričen in imela bo eno teto.
Moja mami je postala najsrečnejša stara mama na svetu, ker je dočakala prvo vnukinjo in star ata je rekel, da je postal pra-človek. No čuden naziv, sem mislila, da se reče praded, ampak on že ve, a ne. ;-)

Ker tragedija nikoli ne počiva in ker človek, ki se večkrat srečuje s smrtjo in rojstvi enostavno ne more mimo vprašanja kdo je naslednji. Se je zgodilo takoj na soboto.
Moja teta je z možem pila kavico, sedel je na stolu in čez eno uro prejme grozljiv klic. Mož jo je zapustil. Umrl je na stolu. Zaspal. Zastoj srca. Kar na hitro, kar tako brez predhodnih opozorilnih znakov. 

Hudo je in ni prijetno. A večina ljudi si želi tako spokojno, milostno, mirno smrt, brez pretresljivih agonij, ki lahko trajajo več dni, mesecev, celo let. 

In po vrnitvi v službo, me je čakalo nekaj stresnih dni. Pred odhodom na strokovni seminar v Malmö na švedskem. 

Bilo je čudovito. Nekaj poučnih stvari, veliko statistike in predvsem nepozabni občutek lebdenja med oblaki, nad oblaki in pod oblaki. Enkratno je bilo leteti. Domov sem prišla precej utrujena, ampak dokler nisem bila 20km pred domom tega niti nisem čutila in se zavedala. 

Cel dan sem potrebovala, da sem se spravila k seb in na noge. Pa je šlo. 

In kljub pestremu dogajanju skozi cel mesec in kljub vsemu, sem na koncu še pred delovnim vikendom imela za opraviti en izpit.
Je lepo in je malce nenavadno. Ampak izpiti do dejansko opravljeni. Tri leta 45 izpitov. Samo še dokumenti manjkajo in potem veliki finale izbire naslova, pisanje, živciranje in predstavitev ter zaključek. 

Upam, da mi v enem letu uspe. 

Dopust

Niti nisem tako zagnana kot naj bi bila za pisanje bloga.

No včasih imam trenutek, ko me zagrabi, da bi kaj napisala, me kaj zmoti in potem  ne napišem ničesar in vmes mine, dan, dva, tri, en teden, mesec...mogoče še kaj več. 

Dočakala sem svojih nekaj dni ekstremnih poletnih temperatur. Menda so padali rekordi. +40°C. Ja tudi tam kjer sem sama bila. Ampak je bilo zanimivo, da ko je res res najbolj vroče bilo zunaj, sem ravno tisti dan cel dan bila v službi. 

In nato se je zgodil en petek, ura 13:00 in jst adiiiiiiijoooooooo....zgasnem takoj domov. 

Dopust!

Končno!

Tolk človek čaka na dopust, da bi doma mal bil, mal se odpočil in potem mogoče še malo res zamenjal okolje, na morje odpeketal in pride dan...in greš....in potem je vsega kar konec. Kr tko na hitro. In bilo je konec. In ni več morja in vetra in borovcev in takšnih podobnih reči. 

Bilo je prijetno, nujno potrebno in odlično. 

Ko sem ležala na plaži in se vzrla v nebo, razmišljala o tem, da bom šla kar nazaj se v vodo namakat, sem brez slabe vesti ugotovila, da bi lahko tako brez problema vsaj kakšen mesec živela. Proč od doma, na plaži, sonce, morje, borovci, brez skrbi, brez obveznosti. Izvajanje IDE in to je to!

Kakšne dobre glasbe za uho se pa tudi ne bi branila. 

Zvečer in zjutraj sem se malo sprehajala, vmes en dan je sicer malce dež na plano pokukal, ampak ni bilo sile. 

Človek tkole vidi vse sorte. 

Ves čas je bilo toplo, a vseeno, ker je jutro vidiš nekatere v termoflisih, kapucah, zavite v bundo skoraj in v nekih šalih, rutkah....na drugi strani pa eni uživajo že zgodaj zjutraj in se namakajo v vodi. Jaz pa se vsedem na klopco in gledam v neskončnost, morje, kjer ni videti kopnega na drugi strani. Zgolj morje, voda....čista modrina.

Torej na dopustu sem, dopustujem, ne delam ničesar pretresljivega. 

Uživam v nedeljski jutranji kavi in brskam po računalniku.

Se je pa zgodilo, da se mi je luštalo, da bi nekaj spekla. In sem naredila čizkejk z višnjami. Poskusili bomo danes, upam, da bo užitna, ker ne vem....sama sem kar na pamet neki notr zmetala. Nisem imela recepta pri sebi tistega, ki se za takšno vrsto uporabi. 

Pa sej mora biti dobra. Sej vedno je dobra. 

in v tem času pri nas še vedno čakajo. Niso še dočakali. Sicer je bila moja napoved, da pred 18.8. ne bo nič...ampak sem baje tko pesimistična, črna in siva, da sploh ni variante, da bi se mi verjelo. Ah...sej včasih pa tud kaj vem. ;-)

 

Vročina in čakanje

Sicer sem bila skeptična.

Da ne bo neke vročine, da ne bo nekih pasjih dni. 

Pa sem na srečo se zmotila. 

Doživela sem dan, dva, tri, malce več dni, ko je temperatura krepko presegla magično mejo 30°C v senci. 

Vse lepo in prav in prijetno, če si doma in ne rabiš nič delati. 

No v službi to malce drugače zgleda. Najprej čutiš kapljice na čelu. Potem rataš nervozen in  ker si ves nervozen in ker so vsi okol tebe nervozni, ti še ene 10 kapljic zravn pride in pol ti dol enostavno teče. Iz čela. Najprej. Potem iz vratu in na koncu si itak cel gnil. 

Verjetno, če bi v prostoru bilo ene 10 stopinj manj kot zunaj, se to ne bi dogajalo, ker pa je v prostoru možno več kot 30 nad ničlo, človek hitro ob miganju postane prepoten in gre potem sam seb na živce. 

Je pa super to, da je blizu tuš in se lahko osvežiš. 

Odlično! Večkrat se tuširam, bolj mi je vroče. 

Prava osvežitev je lahko ledena kava ali pa malce namakanja v bazenčku, če ti je to omogočeno, če imaš doma prostor in če nekdo bazenček vzdržuje. 

In kako šele paše večerna osvežitev s pločevinko malta. Pa naj bo ananas, jabolko ali breskev. Vsi so dobri!

Upam, da ne bo vsa vročina v teh dneh se porabila. Malce energije potrebujem za sredino prihodnjega meseca, ki se prične že jutri. 

Ker čakam. Potrpežljivo in toliko časa, da se na momente zdi nedosegljivo in izmuzljivo. 

Čakam na dopust. 

Čakam na možgane na off, na nekaj dni morja, soli, sprehodov, zahodov in čudovitih sončnih vzhodov. 

Poletna sobota na off

Sama pri sebi sem izklopila gumb in se podala na prekrasno soboto. 

Resčudovito jutro brez oblačka. Idelano. malo vetriča dopoldan, narava in urejanje nohtov. Dobra družba in krasna dopoldanska kava. Vonj trave in nebo tako lepo modro.
Želja po dopustu.
Telefon je ostal tiho in bil v torbi. Bela barva majice, eden najljubših poletnih parfumov, udobna obutev in pa nekaj barve narisane na obraz in hitro je padla ideja, da bo sobota moja. Da jo izkoristim v vsej njeni poletni lepoti. 

Dan je bil zanimiv, potepala sem se po naši deželi. Nisem sicer obiskala primorskega konca, ampak nek konček Slovenije sem si pa le vzela. Nekaj takših poti na katerih še nisem bila. Od tistih za traktorje, do tiste glavne AC. Vsega po malo. 

Pasalo je. 

Popoldan je padla družabna igra in smeh. Toliko smeha. Še vedno je prijetno se smejati.
Pozabim na stvari. In določeno se kar zgodi. Tako dobro se je smejati. Morala bi se še večkrat, pa se nekako ne, ker ni prave priložnosti, pravih ljudi in ko so....potem ni mej....ni zavor.

Pozno ponoči je še vedno odmevalo po prijetnem dnevu, tako da je tudi noč bila prijetna, zanimiva in lepo poletna. 

Kako potrebujem dopust.
Resnično. Še malo. Tudi to pride. 

Danes sem še to izvedela, da je precej možnosti, da res grem na dopust in ne sama, ampak v družbi.

In ko sem najbolj jezna, poteptana, na tleh in zmečkana, se pojavi tista moja večna rešilna vrvica in me potegne. Da preživim še kakšen dan. Tudi če brez. Ko bo potrebno, bo spet tam in spet bom splavala na površje. 

Do danes je šlo tako. 

Mora biti še naprej tako. Čisto malo. In samo sekunda, dve. Takrat se pozabi, da bi človek rajši, če bi trajalo in trajalo in se ne bi končalo. Dokler so sekunde traja. In je prijetno, sladko in se ne pozabi.

Vrtiljak

Na trenutke se mi zdi, kot da opazim in čutim, da se Zemlja vrti.

Zdi se mi, da sem na nevidnem vrtiljaku ujeta med bolj počasno prestavo od počasne ali pa večkrat, da se vrti hitreje od najhitrejše. Kako je to mogoče? Nemogoče se je vrteti hitreje od največje hitrosti. No občutki vseeno ostajajo takšni.

Za menoj je še eno izpitno obdobje. Nisem opravila vseh obveznosti, nadaljujem tako septembra. Mogoče mi zato včasih v ušesih se zdi, kot da čutim lastno srce kako utripa in poganja kri. Ampak pulz je ritmičen in  ni prehiter. Je ravno prav kot naj bi bilo.

Nočem razmišljati o vrtiljaku tako, da mi lahko ponudi kakšno bolezen.

Nimam časa biti bolna, nimam časa se ukvarjati z boleznimi, ki se tičejo mene.

Spet me je doletelo, da se mi kakor majhnemu otroku lizika, meni lušta dopusta. Nekje proč od vseh poznanih, na neki obali, po možnosti jadranski in z dostopom do sladke in slane vode.

Gledano finančno, lahko samo še naprej sanjam. Ali pa upam na kakšen čudež, ki se seveda ne bo zgodil.

Dnevi v službi so naporni. Po določenem času se kar nabere tisto, ko večkrat ostaneš po cel dan in nekako se ne spraviš sebi niti ne na prosto nedeljo. Največja sreča vrtiljaka je pa ta, da lahko kakšen vikend imaš prost. Torej sobota in nedelja. Maksimum, celo razkošje. In prija in hočeš počiti, doma kaj postoriti, pa potem ugotoviš, da ti prija le počitek, ne neko intenzivno učinkovito noro čiščenje in pospravljanje.

Po pravici povedano tudi v tem trenutku bi se najraje ulegla in zaspala.
Primanjkuje mi spanca in vse kar se kopiči je kot neka tempirana bomba.
Za šolo bi morala še neke dokumente urediti. Ne vem kdaj mi bo uspelo. Cilj imam do konca meseca. Recimo, da mi resnično uspe. Mora mi.

In ta nori vrtiljak me misli poleg vsega in pričakovanja novega člana v rodbini, poslati še na izobraževanje, seminar za tri dni.
Ne upam it, a iti moram.
Sever Evrope. 1500km od doma.



Stres

Sem v obdobju, katerem ne želim biti prav pogosto. 

Podvržena sem nenadnemu prevelikemu stresu. To pa škoduje. Zdravju. 

Občasni glavoboli, slabosti, tresenje in to, da slišiš lastno srce v ušesih ni ravno prijetno. Nemogoče, da bi bilo prijetno. Dodatno k vsemu pripomore še to, da še vedno premalo spim. Enostavno ne znam več kvalitetno spat. 

V tem tednu sem poskušala vsaj malo omiliti stres, rešiti težave, pa nisem bila ravno precej uspešna.

Poskušala bom še v prihodnjem tednu in upam, da kaj pridobim in ne samo izgubim. 

Posledično premalo koncentracije in intenzivnosti za učenje in volje do česarkoli. 

Če bi bila volja, bi bilo boljše, enostavnejše in verjetno potem že popolno. 

Vmes sem iskala različne diete, pa se ne morem zaenkrat še nobene lotiti. Je pa velik napredek že to, da nisem nekaj dni večerjala drugega kot en sladoled na palčki. Navadno lučko. 

Prvič sem poskusila pito zeljanico, katero mi je naredila teta - obljubljala jo je že skor pol leta.

Je pa še neka svetla točka. 

Ponosna na to, da mi je kosilo s kitajskim pridihom uspel odlično. Vedno mi, ampak tokrat je bila kombinacija okusov še men všeč. 

V boju proti stresu pomaga tud dobri klasični filper. 

Ker ga nimam, je priročen z odlično grafiko na telefonu ali pa na računalniku, mogoče celo tablici. ;-)

Češnje

Danes sem v glavo precej tumasta. 

Cel dan zeham in se ne morem nekako zbrihtati. Neki mi ne štima. 

Imam probleme sama s seboj. Imam probleme z okolico. No nihče mi nič noče, samo nekateri me zadnje čase dojemajo precej neumno. 

Iz enega samega razloga. In sicer tega, ker pač povem in včasih kaj rečem: "Tako so nas učili."

Baje ni v resnici to tko. Ker baje, če nas učijo še ne pomeni, da je prav. Hmm....sej znam logično tuhtat, ampak ne vem, če tko gledam, da baje ni prav kar učijo, torej, če so me naučili, da je dva plus dva štiri, to ni res al kako? Verjetno je to res, gre za višje stvari, kot so Zemlja, planeti, vesolje, luna in podobno.
Pač so me učili, da je najsvetlejša zvezda na našem nebu Venera, torej ni zvezda ampak je planet. In trenutno me hočejo prepričati, da je to Jupiter kar gledamo, ne Venera, ker pač na google sky maps tko piše. In kdo so drugi, da verjamejo v google sky maps? In kdo sem jaz, da moram zdej pa njim verjet? Samo zato, ker trdijo, da nismo sami ljudje na tem planetu, da so še kakšnega kje.
In če bi res to verjela? Že tako rahlo spim. Plašna sem. Bolj boječa in z zelo nizko stopnjo samozavesti. 

Kako naj potem preživim v tej džungli današnjih dni ob misli na to, da me lahko kakšen vesolc kam odpelje? Niti ne upam. In naj tuhtam kaj poemni tisto, ko vidim obraz, ko zrem v luno? Jutri bo čudovita. 

Sem sedela v naravi. Ura je bila polnoč in vidna je bila popolna mesečina. Niti se luna ni tako oddaljeno videla. Kot bi bila skoraj povsem zraven. In kako sveti te dni. Krasna je. 

Moj ati je zlat!

Ko sem že mislila, da je res vse češnje pometal dol z dreves, včeraj odprem vhodna vrata, ko sem prišla z vrha na teraso in pred seboj zagledam polno vedro češenj.
Domačih hrustavk,

Božansko! Menda sem jih pojedla pol tistega vedra. Čudovite so. 

Naše so! Te so najboljše. In kako so sladke. Skoraj že osladne. 

Moje, naše češnje. 

Najboljše!

Vročina

No tkole.

Dočakala sem fascinantne temperaturne nad +30°C. Nimam pripomb! Paše mi. Res mi bolj paše vročina kot pa mraz, k me takrat vse boli.

Je res, da ni samo vroče, da je še sparina zraven - občasno. Ampak s primernim načinom se da ohladiti. Doma me vse to ne moti. 

Mogoče, ker slabo spim, ampak kaj naj, če je notr 26°C. Kdo bi kamot spal pri sparini? 

Je hecno, ker ne spim dobro, če je manj kot 21 stopinj, sam več kot 25 mi pa zgleda tud ne odgovarja. 

Na enem koncu domovanja je postavljen bazen. Voda v njem od petka, včeraj je bil torek. Notr sem šla z največjim veseljem. premešala vodo in je idealna za osvežiti. Na gladini je bila namreč že precej topla - skoraj bi lahko reklka, da vroča. 

Danes polnimo bazen še doma doma. In verjamem, da bo mami najbolj srečen človek na tem svetu. 

Mojca me skor en let pa pol fehta, da b šli v kitajsko. Nikakor se ne dobimo.
Danes, čeprav je vroče, bo pa ta dan. Ker sem obljubila in ker si ženske zuaslužimo pošten babji čvek in okusno večerjo. 

Luštn bo!

Plan za dan:

• savna for free v službi, ker klimatizacija ne dela spljoh
• tuširanje
• zabušavanje
• sladoled ali lubenica - hmmm
• najverjetneje ledena kava
• vroč čaj
• prijetno druženje z večerjo

 

Narava in trava

Ležim nekje v naravi na travi.
Junijske temperature so končno poletne.
Po službi in delu se prileže. Neokrnjena narava. Vonj bezga, sonček, vetrič, jasno nebo, vonj pokošene trave in zvok.traktorja nekje v bližini. 

Trenutno mi je lepo. 

Žejo gasim z radensko. 

Edino hlače so precej vroče, čeprav so lanene.

Sploh mi ne bi bilo težko preživeti tkole poletja. ;-)

Realnost je mal drugačna - popolnoma delovno poletje.

Vreme

Letos mi bo vreme požrlo vse živce!

Niti jih nimam več veliko, ampak mi bo še te požrlo kolikor jih imam.

Mogoče mi vreme živce najeda? Mogoče je vse kot je ravno zaradi vremena?

Junij je že! Že en teden je junij, pa ne zdrži niti en dan, da ne bi deževalo al se vsaj na pol ure, dve ure, na pol dneva uscalo, ali pa celo deževalo celo noč. 

Res se je malce otoplilo. Ampak kaj men to nuca, če je vseeno dež vsake toliko?

Ja, ko posije sonce je toplo, na soncu vroče, ko pade dež se takoj ohladi in že spet človek išče, da nekaj nase navleče, da ne zmrzne, da se ne prehladi. 

Smešno. Včeraj sem šla domov iz službe, se je ulilo. En pas, do neke točke, nato en pas spet brez dežja in potem spet pas dežja, pa brez, dokler ni vse skup spet orng zalilo. 

Nam bo menda morala začet rastit plavalna kožica, da bomo kot žabe, da bomo kr plaval. Sej, če bo tkole naprej šlo ne bomo nič več nič hodit mogl. 

In kaj bo z mojimi češnjami? V tem nalivu jih je sigurn spet pol dol padlo. Sonca niti ni tolk, da bi se debelile in da bi se barvale. Ko se bo začelo, bodo pa to tko ptiči takoj napadli in pojedli. 

Eh...vreme in narava.....PEJTA SE SOLIT!

Uradno vem, da mi je do konca ostalo samo še malo. Ena glavna naloga - torej diploma, pred tem pa še dva izpita. 

Dopoldan sem bila tako obupana, da sem skor se z glavo v zid zaletela. Res sem hotela. Razmišljala sem o tem kako bi to zgledalo, če bi se kar zaletela. In spet me je preletelo tisto - da bi bilo bolje, če me sploh ne bi bilo. 

Upam, da bo v ponedeljek kaj boljše vse skupaj. 

Še bolj pa upam, da bo res lepa nedelja kot so nekaj obljubili, da spravimo čez piknik za kosilo. Mal roštilčkanja bi kr pasalo. 

Mar je res junij?

Zakorakali smo v šesti mesec tega leta. 

Mesec junij. 

Moje rojstno mesto je praznovalo občinski praznik. Sama pa bi praznovala, če bi bile še ploščice. Tiste modre. Tiste tako opevane, katerim je družbo delala rumena barva. In ker jih ni več. Tudi ni več tistega delčka mene, ki sem ga tam puščala. Tisto kar sem tam lahko vsak dan zlila, kar pa tu ne morem. Ne vem zakaj. Ni povsem enako. Tam nisem nič razmišljala, tu vseeno včasih malo moram. 

In se sprašujem, če je res junij. 

Letos nam vreme ni naklonjeno, pa ni prestopno leto. 

Prve tri mesece je snežilo, potem je dva dni bilo precej vroče in se je zbudila narava, človek je imel občutek, da je pomlad, a je potem zopet dva meseca scalo, ker ne morem lepo reči, da je deževalo. In je spralo vonj akacije, ni bilo niti vonja bezga, flider izginil k kafra že drugi dan po tistem, ko je cvetel. 

In ujeti smo v svetu in vremenu, ki ni podobno vremenu. 

Če pogledam kako je v skandinaviji, me kar mine. Že ko je tu neumorno bilo mrzlo, snežilo, sem slučajno preverila kako je na švedskem, ker naj bi me tja poslali konec avgusta za tri dni, pa vztrajno zavračam to, ker pač nimam časa za takšne stvari, čeprav bi jih morala imeti. 

Bilo je narisano sonce. Temperature nad ničlo. Pri nas slika povsem drugačna. Če pogledam napoved danes in te dni, imajo zopet sonce in temperature nad +20°C.

Mogoče bi pa privolila, da me te dni gor pošljejo po malce sončka. 

Men se bo tle res zmešal. Ni to več ničemur podobno. In ker ni ničemur podobno, preveč katalogov pregledam. Takšnih, ki vsebujejo kozmetične pripomočke in potem bi jaz to čist vse imela. Pa vsega se ne da imeti, ampak jaz bi imela. 

Udeležila sem se diplomskega seminarja. 

Ne vem kako ljudje sploh napišejo diplomo. Men to ne gre nekak. Po moje bom sto let to pisala, čeprav je omejeno na 12 mesecev od odobritve naslova. 

Naslova še nimam. 

Imam pa za opraviti še dva izpita. 

Upam, da zaključim julija. Da o šlo skoz in potem mi ostane največja naloga v mojem življenju. 

Da najdem naslov, da se spravim nekaj pisati in da dobim odobreno. 

Baje moram ful verjet vase, pa bo šlo. 

Sama pa izgubljam voljo...do vsega...

Ni neki dobro. 

Vse je črno. 

Zopet.

Zima konec maja

Sej ne, da se popolnoma nič ne dogaja. 

Mogoče se skor mal preveč dogaja in posledično mi zmanjkuje časa in volje, da bi se ukvarajala še z zapisi na blogerju. 

Bencin so podražili.

Tank imam prazen. 

Kako je s cenami v trgovini ne vem. Verjetno skačejo v višave.

Jst pa si grizem nohte in čakam na plačo in čakam regres, a mora se najprej mesec zamenjat in potem še nekaj dni, da preteče in šele na to bo prišel ta veseli dogodek. 

Tko nekak kot vesel dogodek Rudolfa sred kongresca.

Problem.

Vedno. Vsaj eden.

Vreme.

Nikakvo!

Totalno neprimerno za konec meseca maja. 

Obveznosti v službi, šoli, doma. Povsod so. 

Optimistično se poskušam tkole nekak čez vikend mal z enim decilitrom nalit in predramit. Energijske pijače. Ne gre! 

Po njih še vedno zaspana.

In ko sred tedna poskušam tako s kavo zvečer, je to fajn k pol lepo začnem zehat in se mi spi in grem spat. 

Namen je bil sicer, da bi me predramila, da bi se lahko učila. Vendar se zvečer ne znam. Že čez dan se ne znam, zvečer je slabše.

Hudo je pa ponoč. V tistih 5ih urah trikrat na stranišče it, k tolk tišči - zarad kave. Ker je pač kava diuretik. 

Legenda se vrača!

Delikatesa - in njena kava Zamorček.
Še je okusna!

Tik pred zdajci

Knjiga mi povzroča precej težav.
Ne razumem je.
Nisem dovolj brihtna da bi jo razumela.
Kava me uspava.
Voda za žejo.
No tkole afne guncam pred izpitom.

ZELO pomembna novica

Ne maram rdeče barve!

Nikakor nisem pristaš te barve.
Ampak novica je tako pomembna, da mora biti temu primeren tudi blog. čeprav glede na koncept, bi mogoče boljš blo zbrat zeleno in pa oranžno barvo za tipkanje.
Hmmmmmmmm....

Da poskusim. Ja, ja tale je že lepša. Nekako se mi zdi, da kričim, ko gledam tako ogromne črke na ekranu in tokratni blog je povsem drugačen od vseh prejšnjih. No pa saj je lahko malce drugačen. 

Nič ni narobe, da je malce na večje napisano in nič zato, če se zdi, da kričim in da blog tako izstopa od ostalih.

Stvar je v tem, da 24Kitchen Slovenia pripravlja nekaj tako odličnega, kar si človek nikol skor ni mogel zamišljati. Al pa si je lahko, pa si samo jaz nisem. 

Uradno je znano, da pride v Slovenijo, v Ljubljano na kongresni trg 1.6.2013 veliki nizozemski kuhar, slaščičar Rudolph van Veen. 

Prepričana sem, da bo gužva in se bo ljudi trlo precej, ampak se mi tako mikavno zdi in nekako neponovljivo, da si želim iti tja, da vidim kako to zgleda in kaj bodo sploh počeli.

Ostale stvari niso tako pomembne in lahko zmanjšam ton ne uporabljam več tako kričečih barv. 

Doma kuhajo kosilo. Diši. Zelo diši in ravno sem še neke recepte prej gledala, pa sem postala skor da precej lačna. 

Verjetno, ker sem danes pač dopoldan pila kavo, pa kavo pa cedevito. Za hrano še ni blo časa. 

Še vedno je občasno namreč ob sobotah potrebno iti v šolo in tam sedet, poslušat, bit priden in kaj tudi predstaviti. 

Knjige

Nisem ljubiteljica knjig. 

Ne uvrščam se med ljudi, ki bi prebrali vse kar bi se pod določenim žanrom našlo. 

Toda nekaj knjig sem prebrala. Včasih se že vprašam, ker sem v  zadnjem času prebrala vseeno kar nekaj knjig, če se to že lahko šteje kot, da jih berem. 

No recimo, da kam grem, pa koga na novo spoznam pa je debata, pa je pričkanje in razglabljanje in ne vem kaj vse, pa če nanese na branje knjig, jaz vztrajno trdim, da ne berem knjig. 

Ampak sem prebrala vse tiste, ki so bile v času šolanja za bralno značko in domače branje. In prebrala sem vse, ki spadajo pod zbirko Otroci zemlje. prebrala Somrak sago in prebrala polovico Vampirske akademije, vsega pa še res nisem, ker je toliko teh knjig. Precej se mi zdi. 

Potem sem brala takšne mal kriminalne al kako se reče al vohunske al jst ne vem...skratka Božji vohun in vse knjige Dana Browna. 

Včeraj je izšel zadnji roman Dana Browna - Inferno (Pekel). Tko dobr naslov ima, da ne vem kako bi jst to zdej čakala, da izide še slovenski prvod in si to nabavim. A bi kr angleško brala? Ne te ne bi, ker imam vse te knjige v slovenščini. Twilight je angleški - ker je boljši. 

In potem so izdali še neko trilogijo s takšno bolj žgečkljivo vsebino zavito v celofan. Pa, če vsi o tem govorijo, potem moram vedet o čem se gre a ne, pa sem šla brat. Naslednja trilogija ima zaenkrat izdani dve knjigi, torej sem prebrala dve. Oba junaka čist zavožena in mal manj zavitosti v celofan. Bolj direktno. 

Tretja trilogija je v barvah. Moraš biti kar odprt tip človeka po moje, da prebaviš kar bereš. Mora te vseeno neka radovednost vlečt dalje. Kajti obstaja možnost, da ti vse postane tako neokusno, da je že kar bolno. Mogoče pa ni bolno. Ampak je bolno. Na nek način je, v normalnem svetu, vsakdanu kjer lepo živimo in se takšne reči sploh ne dogajajo. Kje pa! Ni šans! Ahhhhhhh....kaj vse se dogaja! Ampak ne vidimo, nočemo, ne smemo. Ker potem, če bi vedeli, bi še sami bolni izpadli. Tega nihče noče, a ne da ne?! Le kaj bi sosedje rekli in Zofka (baj d vej - hvala ker si se poscala, da bo lepš poletje zdej) iz sosednje vasi!!!

Torej v treh letih sem prebrala več knjig kot prej cel čas prebivanja na tem preljubem našem svetu. 

In tako prosim vse dobre ljudi - katerih oko uzre tele strani in prebere kakšen stavek - če bo kje Dan Brown s svojim Peklom naj mi prosim pove. 

Pa hvala lepa!

P.S.

sladoled z okusom grškega jogurta je bil enostavno božanski, čeprav je zgledalo, da je več medu kot jogurta in sladoleda :-))))))))

Obletnice, srečanja in podobno

Nekako so pred nekaj leti se odločili za družinsko srečanje, no srečanje žlahte po mamicni strani. Ni jih veliko, pa je vseeno določeno, da so srečanja drugo soboto v maju. In drugo soboto v maju je največkrat tudi še eno praznovanje in sigurno se še vsaj ena stvar najde. Službe sploh boljše, da ne omenjam in nanjo niti ne pomislim.

Vem, da smo se lansko leto dogovorili, da bomo to imeli tretjo soboto v maju, zaradi vseh okoliščin in teh ledenih mož, ki so takrat največkrat na pohodu in nam vsako leto popestrijo zadevo z dežjem. In so pozabili. Ali pač namerno niso na to pomislili? Hmmm...ne vem. Prostest, preveč odsotnosti v dveh tednih, toliko dela doma in še kaj za zraven. Zavestna odločitev. Da ni zamer, ker nisi na enem in si na drugem mestu - da ostaneš doma in delaš kar ti je tisti trenutek najbolj pomembno. 

Ne bi bilo potrebno tega vsako leto. Men se ne da. Nisem ravno družabna, ne znam se povsd ravno idealno vklopiti. se včasih brez problema, včasih imam s tem toliko problemov, da sem potem čisto brez volje in brez vsega in čeprav se trudim, da bi vse kul zgledalo, zgleda bedno in sem sama bedna in potem je boljše, da se rajši od takih stvari oddaljim, ne pa se jim približujem. 

Čist preveč praznovanj, obletnic in vsega. 

Vse skupaj velikokrat precenjeno. 

Vikend doma, da urediš kar moraš, da še kaj prebereš in še dodatno kaj storiš. Dober občutek. 

Nekaj sem pekla danes. 

Mini tortico in pa spomladansko pecivo. No ja, pričakovala sem, da bo boljš izpadlo, toda očitno takšno mora biti pecivo iz prhkega testa kakor je pisalo. Vmes pa neka jogurtova zmes s snegom. 

Ne zgleda slabo, ni slabo, ampak sem jedla že kaj boljšega tudi. 

Na primer malaga sladoled.
Dobila v trgovini in ga že precej snedla. Večinoma v skodelici espressa. Ker to je pa tko neki dobrga. Da daš sladoled v šalco in čez spustiš espresso. Mogoče še mal smetane po vrh. Ampak ni nujno. In ne rabiš mleka v kavi. Super je!

Nedelje se mi zadnje čase zdijo tako kratke....prekratke! :-(