Prvi november

Smrt je del življenja. Normalno jo doživljamo kot poraz. Pa vendar bi morali živeti življenje z zavedanjem o nenehni senci smrti, ki nas spremlja.

Nenadna smrt. 

Ne zgodi več pogosto. 

Največkrat ne zgodi "nekomu drugemu".

Kaj, ko se zgodi tebi? Najbližjim?

Danes je dan spomina na mrtve.

Sama sem živa. Ljudje sicer mislijo, da se ne spomnim. Samo se. Spominjam se ljudi, dogodkov. Vsega lepega, smešnega. Tiso kar ni prijetno, kar je zoprno, tisto ne premlevaš. Premlevaš lepe stvari. 

Sem ena tistih ljudi na svetu, ki ve, da smrt je na vsakem koraku, da pride nepričakovano. Sem tudi ena tistih, k se s smrtjo ne znajde najbolj fajn. In sem ena tistih, ki ne obiskuje grobov.

Ne mislim, da ne bi smeli biti, da niso pomembni. Samo malce drugače dojemam stvari. Ne kot večina ljudi. Čisto neko svojo verzijo filozofije sem razvila. Razume pa me itak ne nihče.

Zame človek, ko umre, ni tam v krsti ali žari in tam v prostoru. Ne vem. Ne čutim, da bi pokojnemu bila blizu, če grem na grob. Ne zdi se mi, da je tam. Enostavno se mi ne zdi. 

Sebi bližnje vidim drugje. 

Ati!

A veš, da imaš danes praznik?

Ne ni tvoj rojstni dan. 

Ni daleč od dneva, ko bi ga imel, pa ga nimaš.

Nič več.

Imaš pa danes svoj praznik.

Dan spomina na mrtve je.

Veš ati,

ti ne boš nikoli umrl.
Ker dobri ljudje nikoli ne umrejo.

Samo gredo.

Daleč na neko potovanje. 

Veš tam, kamor so te odnesli,

tam kjer počivaš.

Tja ne hodim.

Ni mi všeč napis na tabli.

Prezgodaj je. 

Veš ati, 

vsak dan se peljem v rojstni kraj,

Odkar te ni, ni vožnja ista.

A vsak dan, ko sedem v avto, 

se odpelješ z menoj.

Ker sva si podobna.
Ker si ti obvladal orientacijo,

jo tudi sama.

Rad si imel karte, zemljevide.
Tudi meni je bil zemljepis vedno pri srcu.

Tako kot imam sama rada mačke in nemške ovčarje,

tako si ti oboževal te kosmate žverce.

Vse to me spominja kaj si bil

in kaj je tisto kar si imel rad. 

In vse to je tisto v čemer te najdem.

Ne ne hodim na grob.

Ne ne prižigam sveč na grobu.

Nikoli nisem marala sveč.

Ampak veš, da obožujem prijetne vonjave.

Zato veš, ati,

na ta tvoj praznik, 

ki nočem, da sploh je, 

imam prižgano svečko.

Prijetne nežne arome. 

Kadar se mi zdi, 

takrat gori.

Ne samo danes.

Odkar ne ti.
A takrat vse diši.

Zato, ne grem tja, kjer pravijo,

da si,

ker zame si v srcu.

Tebi v spomin

Kdor živi v spominu drugih,

ni mrtev, je samo oddaljen.

Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.

(Kant)

V težkih trenutkih, je težko začeti. Ker besede niso vedno smiselne, ker jih morajo napisati tresoče roke, zmedene glave, podivjanih misli in strtega srca.

Zdelo se je, da bo lepa pomlad. Bila je lepa. Do trenutka, ko je postala malo manj lepa. Ko je postala podobna grozljivki. 

češnje so po treh letih obilno obrodile. Naše hrustavke. Krasen sadež a hudičevo blesavo drevo krhkega lesa.

Imela sem dopust. Bila sem vesela, bila sem zdrava. Jaz med dopustom zdrava? No kako mi to sploh uspelo. Kmalu sem dobila odgovor. Če sem že zdrava, ne pomeni, da bodo vsi. 

Moj dragi ati. Naš dragi atek. Tako rad imaš češnjev štrudl, da si se odločil še eno rundo češenj nabrati, da bo za posladek. Za popoldan, ko se nadremaš. 

Imel si ga rad. Ker ne morem več reči, da ga imaš rad. 

Ne vem katere sile so bile, katera usoda in zakaj sploh. Brezveze, da se mučim z butastimi vprašanji. vem, da je bil torek, ker je to moj najljubši dan v tednu. sprevrgel se je v nekaj temnega. Na nebu sonce, nato pa dež in še te dni, po dobrem mesecu še vedno skoraj vsak dan dežuje in srečujemo oblake.

Vse se je ustavilo. Telefon. Ati. Padel je.

Kam je padel? Na tla. Z drevesa. 

Pozabiš na vse plane in odhitiš in upaš na dober izid. Svet v sekundi sesut, poškodba takšna, da je resnično huda. Upaš, da bo. Vsak dan. Vseh 38 dni. 

Pa vmes je boljše, pa pride dan, pa je slabše. Pa hočeš, da je boljše. Pa ni boljše. 

in potem se po 38 dneh zgodi petek. Moj najbolj osovražen dan. Zazvoni telefon. No še en razlog, dragi petek, da si potrdil, da si od vseh dni v tednu najslabši dan. 

Povedali so mi, da si zaspal. Za vedno. Tvoje telo ni več zdržalo napora hude poškodbe in si odšel. 

In zdaj? Vsa praznina. Kam? Kako povedati ostalim?

Moje obnašanje je velikokrat malce čudno, malce nenavadno, ker drugače vidim stvari kot nekateri. Zato pride včasih do konfliktov. Pa vendar ti si moj ati. In zdaj te ni več in zdaj smo ostali sami. in da se bom lahko sprijaznila s tem, da te ni, da si na potovanju. Da bom lahko prebrodila svojo tiho žalost, moram to napisati. Za vsak slučaj, da mi kje vn ne udari v nepravem trenutku.
Ampak ati. Sej tud, če te ni. Če si šel daleč na potovanje. Sej te bomo imeli vsi v lepem spominu. 

Človeka, ki je bil dobrovoljčk, k je oboževal psa in mačke, k je bil krasen atko svojim vnukinjam, mojima dvema nečakinjama, nekdo ki je vedno za foro vprašal, če je kje kakšna veselica, čeprav jih ni toliko obiskal, škoda, lahko bi jih več. Nekdo, ki je vedno rad šel mal v "lajf".

Nekdo, ki nam je doma pomagal kljub temu, da je sprva pizdil k ne vem kdo in si izmislil takšne kletvice zanimive, da jih v slovarju ne bi niti napisati znali, kaj šele, da jih kdo izgovori. 

In danes je torek. Ati. Šel boš na zadnjo pot. Z globoko žalostjo te bomo pospremili. Na moj torek. Sončni torek. Po vsem dežju, je modro nebo. Sem že mislila, da julija ne bomo videli modrega neba. 

Ampak ga gledam. In ga vidim. Ati vse to zate. Nekje tam po tvoji poti na kateri si, upam da si prepevaš kakšen star oldies komad, mogoče kakšno od Abbe ali Kelly Family in kakšno tisto dalmatinsko klapsko. 

In verjela bom do konca in za vedno, da si nekje, kjer je lepše, kjer imaš na obrazu nasmešek in kjer te nič ne boli.

Ati, atko, Japi, Japsl, Papk. Vsi te imamo radi. In vsi te bomo pogrešali. Nikoli pozabili in se zaradi tebe tudi še kdaj veselili!

Lahko noč in srečno!

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W.Goethe)

Pomlad leta 2018

Letošnja zima se je vlekla. Dolgo se je vlekla. Nekako se je zdelo, da bi lahko bil čas, da sončni žarki prodrli na zemljo, med ljudi, na cesto, travnike, da bi obudili sivino, mraz, da bi bilo malo lepše kot je, ne da je zopet v napovedi sneženje. Sicer pa na tako lepo sončno nedeljo, ne vem zakaj tuhtam o mrazu in tem, da je hotelo še marca snežiti. No skratka, bila je zadnja pošiljka. 

In potem se je zgodil preobrat. Nenadno je postalo nenormalno toplo za ta letni čas, za mesec marec in potem zopet april poln svojih muh. Ampak, ampak...bistvo letošnje pomladi je ta, da je pozno zacvetelo, zacvetelo na hitro, vse nabilo s cvetnim prahom in povzročilo alergije še tistim ljudem, kateri sploh niso še imeli alergij na cvetni prah, na pomlad in podobno. In letos so češnje cvetele po mrazu. V pravem pomladnem duhu, v toplem vremenu. In zdaj nestrpno čakam naše hrustavke, da se končno pobarvajo na rdeče, ker na drevesu jih je po treh letih ničesar, kar nekaj, čeprav kakšne popoldanske, večerne plohe kakšno dol iz drevesa pomečejo.

Maj je bil krasen, čudovit, nadpovprečno topel, še vedno ne tako kot leta 2003, ampak resnično lep. 

Koledarsko se junij računa kot poletni mesec. Torej je danes prva poletna nedelja? Ah ne...junij je še nekako pomlad, čeprav res vreme super toplo in tudi sparina je bila precej neznosna v preteklih dneh. 

Človek bi kar pobegnil na morje, pa ne gre. Še ni čas. Če sploh bo letos čas. Toliko ČEjev in tolk mal odgovorov. Še ni čas zanje? Bodo pa, ko bo čas. 

In ker je letos konec aprila bilo toplo kot sredi poletja, se moram pohvalit, da je moj teden dni dopusta v aprilu, bil res dopust, da končno nisem bila cel teden bolana. Torej mora zunaj biti sonce, toplo in nad 20 stopinj, da mi nič ne fali.

In potem se je zgodilo. Sredi maja. Nekaj žalostnega. Naša Pati. Čudovita muca, svilene dlake, belih tačk, copatk in sivega kožuščka, je v maju kar zbolela. Res, da je živela 10 let, samo se mi zdi malo. Ampak pravijo, da ni. Nenadoma jo je doletel rak in bil usoden, nemočni proti bolezni, smo s težkim srcem se poslovili od nje, njenega zvončka in zelenih oči in je odšla nekam drugam. Večni spanec. Zlomi se ti košček srca, ko te zapusti hišni ljubljenček na katerega si navezan. No muce so pač moje najljubše živali in je vedno kar hudo. Nikoli ne pozabiš nobene. Vse ti ostane, se jih spomniš in živiš. 

In ker je bilo prazno, je prišel zdaj k nam en navihan mali muc. Črn muc. Kot moj prvi Murči in kot Lino. Ampak Hugo bo še bolj navihan. Čudovit je. Mali, priden, fajn prede, kar v enem dnevu se nas je navadil. In zdaj po dveh tednih uspešno nagaja našemu oranžnemu Miškotu. 

Pati vedno te bomo pogrešali!

Hugo - mali črni muc

In med tem, ko sem iskala slikce,sem zgubila nit, kaj sm sploh danes hotela napisat. 

Filozofiranje mi včasih gre mal bolj, včasih pa malo manj. 

Sicer pa imam pritoževalnik, pa se lohk pritožujem, če mi paše seveda al pa tud, če mi ne paše. Tipkam, kr neki. ker se mi da. No še sreča, da ne pišem strokovnih člankov ali česa podobnega, ker ne bi bio za nikamor. Nobene pametne, prave ideje več al pa je, pa se pol zgubi. 

Med drugim imamo tudi volitve. No jaz sem kar pridna in opravim to državljansko dolžnost, čeprav ne gledam ne poročil, niti se ne zanimam za politiko. Ampak volit, pa grem, ker grem lahko. Ker naj bi šli. Pa jih gre premalo. 

Oooo...letos imamo pa drug bazen. Tak, k nimam roba za napihnt. K ma kovinsko ogrodje. To je super, je bolj globok. Sej notr lohk grem, bi že nekak, sam ven pa ne bi šlo. Morm neki pogruntat. Imam namreč fobijo pred tisto ozko lojtrco. No rekla sm jim, da majo premajhno, k prejšn bazen nižji bil, pa niso poslušal in zdej so doma brez lojtre in lohk bazen sam gledajo, muhahahaha. Kopal se bojo lohk, k dodatno lojtro najedjo, naročijo, kupijo in dobijo. 

Zakaj bi sam jst na suhem bila, če smo lohk kar vsi?!

Bazen stoji - vode še ni, no danes je že

Sem pa v mesecu maju obiskala tudi Odprto kuhno v Celju. Je bilo zanimivo, prijetno, sam ker mi letos obisk, trikrat padel v vodo, pa šele v četro uspelo, sem tolk pričakovala, da na koncu ni bilo tolk okusno kot je bilo lansko leto. Ne vem zakaj, pa še dva ponudnika, katera sem pričakovala, nista bila letos prisotna.  Moram obiskati Ljubljano. Sicer nisem ljubitelj našega glavnega mesta, ampak en petek ga obiščem. 

Spet govorim, pa točno vem, da mi je dvakrat že to v vodo padlo. No sej zato mi mogoče v tretje ne bo v vodo padlo. 

Ahaaaa....še to...kartat smo tud že neki začel. Samo mi ne gre ravno fajn. 

in to je to, za današnjo nedeljo. 

Pejte zdej na kufe!

Upam, da se zbudi tale update in mi vrže na normalne črke, ker res ne vem kdo mu je reku naj kaže miniaturne. Grrrrrrrr

Januar napada

Čas beži in zopet se je zamnejala letnica. 

Ne vem kje bi začela, kje bi končala. Kot pa je januar bolj tko kaosni mesec, ne sicer tolk, da bi si človk žile prerezal, sam kak las več spulil pa lahko, no če še kakšnega ima, ker mogoče so tko že vsi izpadli. 
Skratka zapis bo sigurno neurejen, nakladaški. Izliv vsega besa in vsega kar imam namen povedati, pa verjetno še kaj česar ne bi smela, česar ne bi, pa bom, pa kaj bom pozabila. Pa kaj sploh to o tem tuhtam. 

Torej tole bodo moje neurejene misli, moj izliv besed na tipkovnico, da me mogoče popustijo glavoboli, da mogoče bodo kakšni dnevi, ali vsaj ure bolj mirne no al pa tko v izi, ne preveč napete.

Štart v novo leto nekako ni bil super briljanten, ker sem itak se takoj skregala, skor prve sekunde zamudila in pol itak zarad tega težila.

Težki prvi uvodni dnevi v službi, cel kaos, no veliko vsega, težki dnevi, res težki, psihično zelo naporni in ni se kar hotlo nehat, praktično se vleče vse skupaj že peti teden. Mogoče bo pa kmalu bolje. 

V prvih dneh sem itak takoj kupila nov parfum. No toaletno vodico. Ampak le zato, ker je to Nivea in ker jo moram imeti v vseh oblikah. Potem me je napadlo, da bi spoznala The body shop, k je zdaj tud pri nas, pa ga še nisem. V prihodnjih mesecih bodo na vrsti čistila Method, ker moram pač uporabljati eko zaradi greznice. No jaz še zmer pogrešam čistila s klorom, ampak dobr, če bojo ta naravna res tko dobra, bom že preživela. Da so vsa fajna je larifari. Čakam pa še na uresničitev želje, da obiščem Lush. In končno mi bo tudi to uspelo.
Nad lasmi sem obupala, ker pač so enostavno ves čas mastni, ne glede na to kaj delam. Tko sm recimo no včeraj operem glavo z navadnim šamponom, obični za vsak dan, jabolko, piše gor test, zelo dobro. Sušila na zraku lase, nič šlatala, nič česala, nič. po 12ih urah, se hočem uredit, pogledam, se zgrozim, gor na vrhu moje buče že spet vse neki temno, se šajna. A dej lepo prosm a res al kaj? In pol itak si glavo umije, drug dan pol suh šampon nucam pa pol tretji dan spet operem in skor jokam k ne vem a bom kmal golobučna al ne bom.
najboljš, da jih pustim take kot so kr cel tedn.

V Bottega Verde so me razveselili, k tak ful fajni popust imeli, pa sm cel ogromn paket dobila znižan 70%. Prou super celo kolekcijo Pepe Rosa sm domov prnesla. Noro diši. Res diši. Sam kaj k ni balzama za ustnice notr, dobr da to zame, da nism za darilo imela, k bi mislu kdo, da sm sama kaj vn ukradla. No so bli prijazni, ker sem jim pisala, da mi bodo poslali balzam, ker ga ni blo. Sam mi ga niso. Sej se ne gre za to, da morjo, da kaj je, sam če imajo, prodajajo, ponujajo, potem pač morš mal bolj pogledat, če vse notr, al ti vmes kdo kaj vn ukradu. 

Yves Rocher je tud mel neko znižanje. Pa spet ima, pa spet me mika, pa sm pač sklenila, da res ne potrebujem. sam Tendre Jasmin sem pa res hotla že ne vem kolk časa, pa sm si tud privoščila, ker sem sklenila, da če pač od nikogar ne dobim nobenga parfuma, si bom pa sama svojo zbirko večala. Še za dolgo bo, ker je resnično razkošna dišava.

In potem smo tu, ko bom delala reklamo za Hofer. Ne vem ak pozitivno al negativno. Ampak, ko grem v Hofer najprej seveda vedno premal košar, k so večinoma pr blagajni, pa jih ne dajo tja prav čas, ker ne vem a hodjo ljudje v to trgovino al kakšna druga živa bitja. To je tko, kot da so vsi neprismeni. povsod opozarjajo pišejo, da se košare dajo za blagajno tm kjer označen, ne to rinejo tm spred pred blagajno, k ni ne placa, ne nič. Tam ni mesto za to. In potem maš takoj kavo, muesli, piškote, čaj. Pa kaj to res kdo to hod notr? Vsaka tretja škatla kavnih kaspul odprta, k da ne znaš brat kaj piše za kaj je, muesli škatle odprte, potem med sadjem in zelenjavo kakšna čokolada, meso med vložki, odprte embalaže wc papirja, vložkov, plenic. Pa res no a smo ljudje al nismo ljudje? Kaj si kaj zaposleni mislijo. Ne vem, v kakšnem Šparu tega ne vidm, tud v Lidlu ne, sam Hofer....ej to pa katastrofa. in mene to moti in pol je itak vedno trgovina razmetana. Kdo pa to potem plača? Še šaktle od pic v zamrzovalniku so zadnjič ble vse neki strgane. Eh ja....še bolj me zdej glava boli. 
Imela že 2 konkretna napada migrene letos. 
Upam, da za ta mesec konc s tem.

In ja še pečem kdaj pa kdaj, al pa nič, al pa skoz. Odvisno.
Ta vikend sem se lotila selikade. Odličnega peciva svojega otroštva. Tega okusa ne morš pozabit. Povseh letih je isti okus bil. In ja še bom ponovila. Čeprav prvi moment te mine, ko zavohaš amoniak. Ampak verjetno je bistvo oblatov ravno v jelenovi soli. Mal sm jo težko najdla. So zgleda decembra vso pokupili, lekarne trenutno nič zaloge nimajo, niti dobavljivosti. 

Bi še kaj o čaju in kavi rekla, ampak bom pustila za prihodnjič, da bo zanimivo in sploh kaj za pisati. :-D

Prihaja jesen

Avgust se je poslovil, pričel se je september, večina jih je šla v šolo, vrtec, službe. Nekateri so ostali doma, po svoji ali tuji krivdi. Ampak načeloma vsi upamo, da bo še september mesec, ki nas bo razvajal s soncem, lepim vremenom, solidnimi temperaturami. 

Ni vedno takšen september. 

Letošnji že ni. Hitro se je zjutraj shladilo, hitro je bilo hladno tekom dneva. Lepi sončni dnevi so bolj izjema kot pravilo. Vikendi nekako niso tisto kar nekateri upajo, sanjajo, želijo, da bi še malo pobegnili na obalo ali kam drugam. Pa ni šlo. Ne gre. Veliko je dežja. Preveč je dežja.
Je pa res, da so začele rastit marele, jurčki. No gobe po dežju. Itak gobe po dežju rade rastejo in vedno rastejo. 

Smešno, konec poletja, pa še ni uradno jesen. To se bo zgodilo jutri. Jaz bi pa še vedno imela polejte. 

Pa čeprav sem ena tistih, ki gre septembra v trgovino, zagleda novoletne sladkarije v Hoferju in si nabavi marcipan in medenjake prvo sekundo, ko lahko. Potem je tu še nekaj, zalčetek,m tisto ameriško noč čarovnic vidiš povsod, okraske in pdobne. Ampak samo na začetku. Evo dva tedna mimo, konc je s tem, smo zamudili. Zdaj so moderni že tisti okraski za novo leto. Torej, k bo december, bo na voljo že vse za valentinovo in veliko noč. Super!

Kot, da ni dovolj, da čas že sam po sebi tko neusmiljeno leti, to vsi samo še pospešujemo sami. Kar nekam se nam mudi. Kam se nam mudi? 

A kdo sploh ve? Bolj se nam mudi, bližje smo koncu. Bližje smrti in koncu. Itak ta preži na vsakem koraku. 

In nenehna zbadanja, metanje polen pod noge. Neka tekmovanja, kdo je boljši, kaj je boljši, kaj je prav kaj ni prav. 

Naj dela vsak kar mu paše, naj živi po svoje. Pa kaj potem, če eni cepijo otroke, pa kaj potem, če eni izpostavljajo otroke, in kaj potem, če niso vsi lepi, suhi in nič ni narobe, če še vedno nekateri jedo mleko, mlečne izdelke in meso. In nič ni narobe, če nekomu paše vse to izpustiti. 

Svet bi lepši bil, če bi se ljudje brigali samo zase. Pa se bolj za druge kot za sebe. 

In danes naj bi bil svetovni dan miru. Miru pa sploh ni, ker sami delamo grozno galamo.

Iščem voljo in insoiracijo v preprostih stvareh. 

Včasih imam srečo, da kaj najdem. 

V kakšnem receptu in kaj spečem, včasih v parfumu.

Se pa zgodi dan, ko tudi parfum ne pomaga.

Dnevi se krajšajo, večeri bodo dolgi. 

Ko bi le kdaj bili zanimivi. 

Poletni občutki

No pa smo tu. 

A kje smo?

Smov mesecu juliju. Kar pomeni, da je čas zopet bil neizprosen in je polovico leta minilo kot bi mignilo. 

Pokazati nimam ničesar, da bi lahko trdila, da sem nekako uspešna. Imam svoje vzpone in padce, včasih so uvzponi tako super, da se mi zdi, da bi lahko letela na oblaku, ampak nič tako zelo vidnega.
Problem je, ko pripelje temen oblak in se zruši vse kar se zdelo mogočno, pokončno, kar je in kar je bilo. Kar bi lahko bilo.

Bijem bitke sama s sabo. svojo notranjostjo, s svojo psiho. Včasih se zdi, da je grozna, da ne bo šlo nič skozi, pa vseeno vse preguram nekako, še vedno, čeprav mislijo, da sem črnogleda in pesimist, vse nekako speljem, v upanju na boljši jutri.
Na boljših nekaj nasldenjih minut, ur, mogoče celo na boljši cel dan. 

Ob vseh znakih, ki mi jih pošilja vesolje, bi rekli lahko, da sem slepa in neumna. Ne nisem. 

Dobro se zavedam okolice, vendar sem tako hudičevo neodločna, tako plašna, da se na momente bojim lastne sence, da ne znam narediti in spremeniti nčesar, kar bi vplivalo dobro name. 

Ko bi vsaj nekomu lahko razložila in pokazala kaj mislim s čim se bodem, da mi vsaj nekdo potrdi, da tu nisem jaz nora. Pa nekako ne gre. 

Zakaj sem opustila bluzenje od vonjav? Še sama ne vem. če bi se s tem ubadala, se mi ne bi bilo treba ubadati s psiho, k je bolj v razuslu kot ne. Staram sem, tko se tud moji hormoni, pa ne vem a so bl čudni k se starajo al postajajo tko nekak bi temu rekli najstniški, k se takrat pač niso pokazali in zdivjali. 

Uživam tople dni, čeprav v službi crkujem zaradi sparine in ker klima ter zračenje sploh ne delata kot bi morala.

Aja berem razne recepte nasvete. 

Kao smuti lubenica, kok je osvežilno, kok se odžejaš pa to. 

A jst žvim na drugem planetu al kaj? Men ta smuti bl sladek kot pa od banane. Resno!

Edina sem verjetno na tem svetu, k jo čudovit sadež kot je lubenica totalno ubije. Res, tako super fajn je, tko se mi ga večkrat lušta. A kaj, ko mene tko zelo to žeja potem. Znorim zravn, k jem lubenico, da nimam vode. Resno mislim. Tolk je to sladko. In tko ravno v tem momentu en poletni utrinek.

Jem lubenico in zraven imam steklenico vode. Da poplaknem vso sladkobo. 

Pa k kavo grenko pijem, k imam v tednu, mesecu, življenju grenke dni, mi grenko bolj leži.
Sicer pa vsake toliko si moram pocukrat vse skupaj. 

Kdo mi bo, če si ga ne bom sama? 

Čeprav je tko lep filing, če ti nekdo posladka mal življenje. 

Ni vse zlato kar se sveti in ne vse tko črno kot je noč brez lune in zvezd. 

Imejte se radi!

Živjo poletje!

My Destiny

Ne bom pisala v angleškem jeziku. In ne bom razpredala o neki svoji usodi. No mo9goče delček tega, da je usoda. 

Usoda, da sem to našla in dobila. 

Pisala bom o tem svojem zadnjem šoping podvigu omamnih dišav.

Ker se skozi čas in moja nihanja razpoloženja nabira toliko različnih dišav, pa ker človek ne ve kje je pametno začeti, bom pa začela kar na koncu. Začetka verjetno nikoli ne bom našla. 

Torej Oriflame je na tržišče v tem letu lansiral nov parfum. Natančneje to se je zgodilo ta mesec in se je lahko parfumček naročil. Ime mu je My destiny. Glede na opis, se mi je zdelo, da bi mi odgovarjal, da bi ga rada imela. In sem naročila. 

Dobila sem ga prejšnji konec tedna. Takoj poskusila, imela pred seboj vikend. Torej tretji dan je danes, ko lahko poskušam spreminjanje vonja. 

Ob odprtju sem bila blazno navdušena. ne udari močno, začutiš cvetlice, vendar se vmes zazna mešanje citrusov in pačulija. Vse okoli mene je dišalo. Vse sem vonjala, kamor sem prišla, se je soba napolnila z vonjem, vendar ne premočnim. Na zapestju je imel prav poseben vonj in prvič in drugič. 

Danes je ponedeljek. Vreme je drugačno in stem očitno moje razpoloženje, moji trenutki nihanja, stresa in vsega. Še diši. Vendar malo drugače, sploh na zapestju. Ni točno tako kot prvič, diši še vedno. Steklenička je čudovita. Baje unikatna. Vsaj pravijo, da je vsaka drugačna.Vsebuje tudi delčke žlahtne kamnine turmalina, ki naj bi pripomogel k boljšemu razpoloženju in dviganju smaozavesti.

No jaz danes na račun parfuma po moje še nisem nič kaj bolj samozavestna. Niti nisem manj sitna. Ampak bom dovolila, da si vzame čas, da deluje in da traja in traja in traja.

Če bi me vprašali ali je dišava obstoja. Recimo, da je, saj je parfumska voda. Nekako 6 ur sigurno zdrži. Nato bi rekla, da malce zgubi, vendar nekako ni toliko odstopanja v tem kako diši na začetu in koncu. 

Parfum diši ves čas. To je čisto res. 

Ampak ljudje smo individualni. Vsak ima svojo kožo, vsaj ima svojo zgodbo in vsak ima svoj način nošenja parfuma. 

Ja! Tale parfumček mi ustreza in mi paše v jesenski čas. Zdi pa se mi, da je to tudi eden tistih, ki mi bodo dišali skozi vse leto. Pa se ne najde veliko takšnih. Resnično ne.  

Pa lep začetek tedna!