Stres

Sem v obdobju, katerem ne želim biti prav pogosto. 

Podvržena sem nenadnemu prevelikemu stresu. To pa škoduje. Zdravju. 

Občasni glavoboli, slabosti, tresenje in to, da slišiš lastno srce v ušesih ni ravno prijetno. Nemogoče, da bi bilo prijetno. Dodatno k vsemu pripomore še to, da še vedno premalo spim. Enostavno ne znam več kvalitetno spat. 

V tem tednu sem poskušala vsaj malo omiliti stres, rešiti težave, pa nisem bila ravno precej uspešna.

Poskušala bom še v prihodnjem tednu in upam, da kaj pridobim in ne samo izgubim. 

Posledično premalo koncentracije in intenzivnosti za učenje in volje do česarkoli. 

Če bi bila volja, bi bilo boljše, enostavnejše in verjetno potem že popolno. 

Vmes sem iskala različne diete, pa se ne morem zaenkrat še nobene lotiti. Je pa velik napredek že to, da nisem nekaj dni večerjala drugega kot en sladoled na palčki. Navadno lučko. 

Prvič sem poskusila pito zeljanico, katero mi je naredila teta - obljubljala jo je že skor pol leta.

Je pa še neka svetla točka. 

Ponosna na to, da mi je kosilo s kitajskim pridihom uspel odlično. Vedno mi, ampak tokrat je bila kombinacija okusov še men všeč. 

V boju proti stresu pomaga tud dobri klasični filper. 

Ker ga nimam, je priročen z odlično grafiko na telefonu ali pa na računalniku, mogoče celo tablici. ;-)

Češnje

Danes sem v glavo precej tumasta. 

Cel dan zeham in se ne morem nekako zbrihtati. Neki mi ne štima. 

Imam probleme sama s seboj. Imam probleme z okolico. No nihče mi nič noče, samo nekateri me zadnje čase dojemajo precej neumno. 

Iz enega samega razloga. In sicer tega, ker pač povem in včasih kaj rečem: "Tako so nas učili."

Baje ni v resnici to tko. Ker baje, če nas učijo še ne pomeni, da je prav. Hmm....sej znam logično tuhtat, ampak ne vem, če tko gledam, da baje ni prav kar učijo, torej, če so me naučili, da je dva plus dva štiri, to ni res al kako? Verjetno je to res, gre za višje stvari, kot so Zemlja, planeti, vesolje, luna in podobno.
Pač so me učili, da je najsvetlejša zvezda na našem nebu Venera, torej ni zvezda ampak je planet. In trenutno me hočejo prepričati, da je to Jupiter kar gledamo, ne Venera, ker pač na google sky maps tko piše. In kdo so drugi, da verjamejo v google sky maps? In kdo sem jaz, da moram zdej pa njim verjet? Samo zato, ker trdijo, da nismo sami ljudje na tem planetu, da so še kakšnega kje.
In če bi res to verjela? Že tako rahlo spim. Plašna sem. Bolj boječa in z zelo nizko stopnjo samozavesti. 

Kako naj potem preživim v tej džungli današnjih dni ob misli na to, da me lahko kakšen vesolc kam odpelje? Niti ne upam. In naj tuhtam kaj poemni tisto, ko vidim obraz, ko zrem v luno? Jutri bo čudovita. 

Sem sedela v naravi. Ura je bila polnoč in vidna je bila popolna mesečina. Niti se luna ni tako oddaljeno videla. Kot bi bila skoraj povsem zraven. In kako sveti te dni. Krasna je. 

Moj ati je zlat!

Ko sem že mislila, da je res vse češnje pometal dol z dreves, včeraj odprem vhodna vrata, ko sem prišla z vrha na teraso in pred seboj zagledam polno vedro češenj.
Domačih hrustavk,

Božansko! Menda sem jih pojedla pol tistega vedra. Čudovite so. 

Naše so! Te so najboljše. In kako so sladke. Skoraj že osladne. 

Moje, naše češnje. 

Najboljše!

Vročina

No tkole.

Dočakala sem fascinantne temperaturne nad +30°C. Nimam pripomb! Paše mi. Res mi bolj paše vročina kot pa mraz, k me takrat vse boli.

Je res, da ni samo vroče, da je še sparina zraven - občasno. Ampak s primernim načinom se da ohladiti. Doma me vse to ne moti. 

Mogoče, ker slabo spim, ampak kaj naj, če je notr 26°C. Kdo bi kamot spal pri sparini? 

Je hecno, ker ne spim dobro, če je manj kot 21 stopinj, sam več kot 25 mi pa zgleda tud ne odgovarja. 

Na enem koncu domovanja je postavljen bazen. Voda v njem od petka, včeraj je bil torek. Notr sem šla z največjim veseljem. premešala vodo in je idealna za osvežiti. Na gladini je bila namreč že precej topla - skoraj bi lahko reklka, da vroča. 

Danes polnimo bazen še doma doma. In verjamem, da bo mami najbolj srečen človek na tem svetu. 

Mojca me skor en let pa pol fehta, da b šli v kitajsko. Nikakor se ne dobimo.
Danes, čeprav je vroče, bo pa ta dan. Ker sem obljubila in ker si ženske zuaslužimo pošten babji čvek in okusno večerjo. 

Luštn bo!

Plan za dan:

• savna for free v službi, ker klimatizacija ne dela spljoh
• tuširanje
• zabušavanje
• sladoled ali lubenica - hmmm
• najverjetneje ledena kava
• vroč čaj
• prijetno druženje z večerjo

 

Narava in trava

Ležim nekje v naravi na travi.
Junijske temperature so končno poletne.
Po službi in delu se prileže. Neokrnjena narava. Vonj bezga, sonček, vetrič, jasno nebo, vonj pokošene trave in zvok.traktorja nekje v bližini. 

Trenutno mi je lepo. 

Žejo gasim z radensko. 

Edino hlače so precej vroče, čeprav so lanene.

Sploh mi ne bi bilo težko preživeti tkole poletja. ;-)

Realnost je mal drugačna - popolnoma delovno poletje.

Vreme

Letos mi bo vreme požrlo vse živce!

Niti jih nimam več veliko, ampak mi bo še te požrlo kolikor jih imam.

Mogoče mi vreme živce najeda? Mogoče je vse kot je ravno zaradi vremena?

Junij je že! Že en teden je junij, pa ne zdrži niti en dan, da ne bi deževalo al se vsaj na pol ure, dve ure, na pol dneva uscalo, ali pa celo deževalo celo noč. 

Res se je malce otoplilo. Ampak kaj men to nuca, če je vseeno dež vsake toliko?

Ja, ko posije sonce je toplo, na soncu vroče, ko pade dež se takoj ohladi in že spet človek išče, da nekaj nase navleče, da ne zmrzne, da se ne prehladi. 

Smešno. Včeraj sem šla domov iz službe, se je ulilo. En pas, do neke točke, nato en pas spet brez dežja in potem spet pas dežja, pa brez, dokler ni vse skup spet orng zalilo. 

Nam bo menda morala začet rastit plavalna kožica, da bomo kot žabe, da bomo kr plaval. Sej, če bo tkole naprej šlo ne bomo nič več nič hodit mogl. 

In kaj bo z mojimi češnjami? V tem nalivu jih je sigurn spet pol dol padlo. Sonca niti ni tolk, da bi se debelile in da bi se barvale. Ko se bo začelo, bodo pa to tko ptiči takoj napadli in pojedli. 

Eh...vreme in narava.....PEJTA SE SOLIT!

Uradno vem, da mi je do konca ostalo samo še malo. Ena glavna naloga - torej diploma, pred tem pa še dva izpita. 

Dopoldan sem bila tako obupana, da sem skor se z glavo v zid zaletela. Res sem hotela. Razmišljala sem o tem kako bi to zgledalo, če bi se kar zaletela. In spet me je preletelo tisto - da bi bilo bolje, če me sploh ne bi bilo. 

Upam, da bo v ponedeljek kaj boljše vse skupaj. 

Še bolj pa upam, da bo res lepa nedelja kot so nekaj obljubili, da spravimo čez piknik za kosilo. Mal roštilčkanja bi kr pasalo. 

Mar je res junij?

Zakorakali smo v šesti mesec tega leta. 

Mesec junij. 

Moje rojstno mesto je praznovalo občinski praznik. Sama pa bi praznovala, če bi bile še ploščice. Tiste modre. Tiste tako opevane, katerim je družbo delala rumena barva. In ker jih ni več. Tudi ni več tistega delčka mene, ki sem ga tam puščala. Tisto kar sem tam lahko vsak dan zlila, kar pa tu ne morem. Ne vem zakaj. Ni povsem enako. Tam nisem nič razmišljala, tu vseeno včasih malo moram. 

In se sprašujem, če je res junij. 

Letos nam vreme ni naklonjeno, pa ni prestopno leto. 

Prve tri mesece je snežilo, potem je dva dni bilo precej vroče in se je zbudila narava, človek je imel občutek, da je pomlad, a je potem zopet dva meseca scalo, ker ne morem lepo reči, da je deževalo. In je spralo vonj akacije, ni bilo niti vonja bezga, flider izginil k kafra že drugi dan po tistem, ko je cvetel. 

In ujeti smo v svetu in vremenu, ki ni podobno vremenu. 

Če pogledam kako je v skandinaviji, me kar mine. Že ko je tu neumorno bilo mrzlo, snežilo, sem slučajno preverila kako je na švedskem, ker naj bi me tja poslali konec avgusta za tri dni, pa vztrajno zavračam to, ker pač nimam časa za takšne stvari, čeprav bi jih morala imeti. 

Bilo je narisano sonce. Temperature nad ničlo. Pri nas slika povsem drugačna. Če pogledam napoved danes in te dni, imajo zopet sonce in temperature nad +20°C.

Mogoče bi pa privolila, da me te dni gor pošljejo po malce sončka. 

Men se bo tle res zmešal. Ni to več ničemur podobno. In ker ni ničemur podobno, preveč katalogov pregledam. Takšnih, ki vsebujejo kozmetične pripomočke in potem bi jaz to čist vse imela. Pa vsega se ne da imeti, ampak jaz bi imela. 

Udeležila sem se diplomskega seminarja. 

Ne vem kako ljudje sploh napišejo diplomo. Men to ne gre nekak. Po moje bom sto let to pisala, čeprav je omejeno na 12 mesecev od odobritve naslova. 

Naslova še nimam. 

Imam pa za opraviti še dva izpita. 

Upam, da zaključim julija. Da o šlo skoz in potem mi ostane največja naloga v mojem življenju. 

Da najdem naslov, da se spravim nekaj pisati in da dobim odobreno. 

Baje moram ful verjet vase, pa bo šlo. 

Sama pa izgubljam voljo...do vsega...

Ni neki dobro. 

Vse je črno. 

Zopet.