Poletje 2014

Modra, rumena, zelena, oranžna, bela...vse to so barve poletja. 

Poletje se smatra tam julija in avgusta. Res intenzivno poletje. Temperature nad 25°C. No v primeru kakšnih vročinskih valov in t.i. pasjih dni naj bi bilo krepko nad 30°C. 

Res se je zgodilo da nas je sonce razveselilo meseca maja z temperaturami okol 30°C. 

In s tem se začne današnja zgodba, katera ne bo imela srečnega konca. 

Komaj se človek veseli pomladi, višjih temperatur, sončka. Cvetoče češnje, nato plodov češnje, ki jih je bilo letos le za vzorec. Ker je bila vmes toča, ker je bilo deževje, ker je bil veter, ker je vse dol pometalo z dreves. 

Ni letos leto ne za sadje, ne za paradižnik. 

In v to debato se spuščam sama, ki nimam ne sadovnjaka, ne polja, njive, ne vrta. 

Imamo doma tri češnje, nekaj sliv, hruško, jablane in pa trto na kateri rasteta dve vrsti. Obe sta temno grozdje in precej dišeči. Imena na žensko ime spominjata. Ampak v to se ne bom podala, da ne bom storila napake in napačno poimenovala vrsto grozdja. 

Časa ni bilo veliko, dogajalo se je precej. 

Sama sem v nekakšni eno leto in pol trajajoči krizi, brez inspiracije za pisanje, brez volje za karkoli. No za kaj že in ker tistega ne dobim, ne morem dobiti, ne gre izpeljati, v sebi počasi zgubljam voljo še do tistega, do česar je vedno bila. 

Se zgodi. Tako pravijo. Pa naj jim bo, če so v to prepričani. In tudi, če niso povsem. Verjamem, da imajo v večini primerov prav. 

Služba. Srečna, vesela, da jo imam. Ampak do dopusta še vedno ni povsem enostavno priti in še vedno je treba delati preko polnega delovnega časa, ker nas zmanjka. Ampak nas je dovolj. No potem pa tko super, če nas je res dovolj.
Sam ne vem zakaj sem potemv  glavni sezoni dopustov imela zgolj teden dni dopusta....hmmmm...no ja je že moglo tko biti. 

Kdaj bo naslednjič dopust Ta je bil tisti teden v tem poletju, ko je sijalo sonce in je zgolj enkrat deževalo. Ja ravno sem se gibala tako, da je bilo le en dan deževno. 

Letošnje poletje je namreč katastrofalno. Od kar se zavedam sebe in okolice, ne pomnim da bi tako deževno poletje imeli. Da niti en teden ne bilo brez dežja. Največkrat je deževalo, no vsaj ploha, nevihta ali dve tko nekako vsak dan. 

Klavrn julij. In potem pride avgust. Misliš, da bo boljše, pa je isto sranje, samo mogoče v malce drugačnem pakiranju. večeri so hladni. Noči niso pretirano vroče. 

Letos ni vročine.
Poletje 2014 si bom zapomnila za vedno kot sem si poletje 2003. Takrat, ko je najbolj vroče bilo in letos, ko je najbolj hladno in najmanj sonca. 

avgust se izteka ampak vseeno se mi malo zdi, da v tem trenutku niti 20°C ni zunaj, kjer uživam ob melodijah radia in srkanja kavice svoj mir.  

Rekla sem, da letos ne bom šla na morje. 

Na koncu sem seveda šla, ker ni šlo brez. 

Samo tri dni, ampak lepe tri dni. 

In šla sem z mamico in atijem. 

In bilo je lepo, prijetno. Krasno. 

Plavali smo, karte smo pa tud špilal. 

Bazen letos ni bil ravno fajn izkoriščen doma. Ampak parkrat pa smo se le uspeli namočiti. 

Razmišljam o dopustu. Mislim, da bo kar za celo odpadel. Sam ne vem kdo bo to zdržal. 

Marčevski dopust

Da ne bo kakšne pomote slučajno!

Ni se zgodil in ne dogaja se ta teden. To bi bil že potem luksuz. Kajti dva tedna imeti dopusta na začetku ali sredi marca, bi skor preveč bilo no. Se mi zdi bolje, da se zgodi to poleti v sezoni. Ampak se ne bo zgodilo to leto. 

Sem si razporedila pričakovani dopust nekam čudno. Najprej sem mislila, da sem si vredu termine izbrala. Ampak si jih nisem. 

A zakaj ne?
No prejšnji teden je nastopil moj dopust. In standardno že tretjič zapored sem komaj se priplazila do tega, da nastopi dopust. Sobota pred dopustom delovna, jaz pa že spet vsa objokana, smrkava in kašljajoča.
Prav moteče je to. Čakaš dopust, si vesel, da ga imaš, si prost, imaš milijon opravkov in načrtov. Potem pa se zgodi dopustniški ponedeljek in vstaneš z zatečenim grlom, smrkajoč in iz oči ti teče kot en sam slap. Rinka, Savica, kakšen drug, nima veze. Zarad mene tud če so Niagara ali Viktorijini slapovi. Me ne zanima. Vem, pa da je zelo, zelo, zeeeeeeeeeeloooooooooo moteče. 

Ampak, ker nočem še en dopust preživet z vitaminčki in zdravili v postelji, se vseeno odpravim po nekaj pomoči v lekarno, pa še tko za dušo v kakšno trgovino, da naredim zalogo kave seveda, mogoč kakšnega čaja, aja pa na pomaranče ne smem pozabiti. In oborožena pridem domov, seveda vsa ckrnjena in naslednje tri dni ne delam nič, ne grem nikamor in se smilim sama sebi zakaj sem spet med dopustom vsa bolna. 

Potem me vmes udari misel, ker je ravno posijalo sonce, da vse zgleda kot bi nek seneni nahod imela. In potem sem malo bolj potolažena, a še vedno ne dovolj.

Petek. Ja itak, najslabši možni dan v tednu kar jih je, kar vztrajno ponavljam. Čez dan toplo, mal sončka mal ne. Zvečer dogovor s prijateljico za babji večer, druženje, večerja. In jst kekec se oblečem tko no pač bluza pa jakna a ne, češ sej bo dost. Japajade. Lohk bi vedla, da k se bo sonce skrilo in čeprav je termometer kazal 7 stopinj nad ničlo, me bo zeblo. Tolk me je zeblo, da sem se iz kosti ven tresla. 

Na poti domov je v avtu fajn blo toplo. Celo pot tolk naštimana toplota, k je še pozim v najhujši zimi nikol nisem imela dlje kot 3  minute. 

Ampak je blo fajn. Bo treba še tak večer ponovit.

Sobota. Lepa. Sončna. Končno!

Kot, da se prebuja pomlad. Upajoč, da se prebudim tudi jaz, grem v novi dan. 

Po dolgem času videla sam center Ljubljane zelo od blizu. Ne vem kolk let se nisem peljala mimo cerkve v bližini Kliničnega Centra. Ampak ugotovila sem, da lohk direkt mimo na Roško pridem, prej pa je včasih en ovink blo treba naredit tam mimo Vrazovega trga. No čist sm tko presenečena bila. In na poti nazaj sem se znašla na cesti pod gradom in šla čez predor ter Zmajski most. Več kot deset let se nisem tam sprehajala. 

Ma res sem stara.
To ugotavljam te dni. Letos bo 15 let kar sem končala srednjo šolo. 

So pa dnevi te dni čudoviti!

Nedelja je bila popolnoma jasna. Malo še vetrovna. Ponedeljek malo manj topel. Današnji torek pa zadetek v polno!

En sam sonček. Prijetno toplo. Za martinčkanje in kofetkanje. Za igro z živalcami. 

Upam, da se pomlad prebuja in ne bo še kakšen zimski val na pohodu!

Nedeljski sprehod

Ponedeljkova rožica

Torkova živalca Aron

Čudno vreme in pobegli par risov

Rada imam mačke. 

Ja tiste kosmate na štirih tačkah, k predejo, renčijo, spijo, norijo. Mačke.
Ker so lahko ljubke kot mladički, očarljive kot odrasle, včasih nagajive, svojeglave, ljubeznive ali celo žleht. Tko nekak po karakterju. 

Domače, gozdne, divje, ujete...mačke...všeč so mi!!!

Pred dobrim tednom je prišla pošiljka snega. Za to pošiljko je prišla pošiljka ledenega dežja. 

Ja vreme za zimo. Sam, ker nisem eskim me zima ne zanima. Verjetno me niti nikoli ne bo. 

In ledeni dež je tričetrt države okoval v led. Ceste grozne, drevesa polomljena. Škoda nepredstavljiva. Ni elektrike, ni dostopa. 

Sem v območju, kjer ni bilo druge groze od te, da sem avto ene dvakrat tajala več kot pol ure, ker je imel ene 5 milimetrov debel oklep ledu na sebi. Kaj hujšega res nisem doživela. 

Na cesti me ni pričakalo drevo. Elektrika je bila praktično ves čas, pa jo včasih večkrat zmanjka sredi belega dne, ko je lep sončen dan. Ker se je mogoče en ptič na en del kabla podelal. Velika potreba seveda. 

In zaradi vseh neprilik, so nastopile težave v živalskem vrtu. Nekaj polomljenih ograj, kaj še zraven niti ne vem.

Priznam! Res priznam, nisem bila v živalskem vrtu že ohoho let. Po moje niti zračunat ne znam koliko časa nisem bila tam. 

Ampak v ZOO ljubljana imajo par risov.

Luštne mačke. Divje, katere so žal na pragu izumrtja. 

In tko se zakonski par lepo odloč, da bo za začetek tedna mal pobegnil iz živalskega vrta. 

Ko se je to zgodilo, se je gospod Ris odločil, da si bo nadel ime Ris Rožnik in si je ustvaril profil na twitterju. 

Sama twitter nisem nikoli uporabljala, po moje nisem dost brihtna, da bi ga naštudirala ali bi pa še več ur na dan namenila banalim rečem, nekemu brezveznemu lajanju v svet in tarnanju in spraševanju vprašanj - največkrat takih na katere nihče ne ve odgovora ali pa je odgovor že na dlani. Tko kristalno jasno. Kot je žled na drevesih bil kristalen začetek tedna recimo.

Ampak Ris Rožnik me je tko pritegnil, da kr ne morem, da sploh ne bi pofrcigala tja na tisti twitter in pogledala kaj se mu dogaja.

Nekako kot bi res bil glavni maček v mestu in tako sočni opisi vsega dogajanja okoli njega.

Mika me.

Njegov kožušček, da ga pobožam. 

In njegovi ušeski, k imajo čopke. Zadnjič je dejal, da si jih je pred potepom po Ljubljani nageliral. 

No ja...skor sem te dni parkrat umrla od smeha, zgolj zaradi branja dogodivščin Risa Rožnika.

Ris se je ujel v past in je nazaj v ZOO. Žena pa....hja...ženska...je šla po daljši poti domov. ;-)

Srečno Ris kjerkoli boš, pa upam, da se ti žena tud vrne!

Zima, zima bela

No pa je tu!

Zima! 

Vsa bela in vsa mrzla. 

Še vedno je ne maram. 

Januar nas je razvajl s precej toplimi temperaturami, tam okoli deset stopinjami nad ničlo.
In januar se poslavlja. Kmalu bo februar.
Od nekaj je februarja res največ snega in precej mrzlo. Ampak v dveh dneh je zdaj precej snega nametalo. Upala sem na čudež, da bi se malce zmotili, pa se vremenoslovci niso zmotili.
Ne vem zakaj se ni narava drugače odločila. 

Če si  notri v toplem zuavetju niti ne jamraš toliko.

Problem je, če se odpraviš od doma in ker veš, da so drugačne razmere na cestah, si malce več časa vzameš in si malo bolj previden.

Nekateri pa vseeno izvajajo svoje dirkaške sposobnosti ali pa baletne plese, ker mislijo, da je pri minus 2 in zasneženem cestišču kot pri plus osem in suhem vremenu. Optimisti!

Al pa norci. Ne vem, sej naj sebe ogroža, sam k druge tudi.

Največje cvetke so pa itak tisti, k v snegu rinejo v hrib in pol namest, da bi malce hitrej se zagnal, stopijo na zavoro. 

itak, da bomo vsi skup potem stali!

Je pa sneg pisan na dlako našemu kužeku. Tolk uživa, da se mu skor kr meša, ko po snegu nori. 

Men se bo pa odtrgal, če ne bo nehal snežit in če še dolg ne bo lepo. 

Ja pa popoldanske službe še vedno ne maram. 

To se tud še  ni letos spremenilo.

Novi začetki? Stare navade?

Ja!

Tako pač je.

Novo leto je mimo. Po enem tednu se zdi, da začetka niti ni bilo. Da je vse še vedno nekakšen konec. Ali pa ne?

Nekaj se je končalo, nekaj se pričenja.
So stvari, ki jih je potrebno dokončati, nadaljevati, končati in začeti. Ampak kaj, ko je vse to tako prekleto težko. Ni vedno vse enostavno. oziroma je bolj enostavno kot se zdi in se ne zdi enostavno in se potem komplicira tam, kjer komplikacije sploh niso potrebne in kjer jih sploh naj ne bi bilo.

Ko bi le lahko opustila stare navade. Tiste ta čudne, nenavadne...no tiste brezvezne. Ampak, če so navade. potem nekaj pomenijo. Le kaj? Nekaj sigurno. Če ne bi, potem ne bi bile navade, razvazde, bi se jih odvadila in pozabila. 

Gledanje nanizank. 

Še vedno. In včasih si najdem nove. Zopet nove. Ker tistih rednih ni. Ker je pavza. In potem so tu druge in potem jih je toliko, da jih je težko dohajati. In potem jih tako hitro dohajaš in dojemaš, da je srhljivo kako lahko kakšna malenost že vpliva nate in ti začrta nek vzorec. 

Že lep čas izbiram neke takšne, ki vsebujejo ali nadnarvna, nevarna bitja, hudo grozljive, nevarne morilce ali zdravnike, ki včasih kaj zafrknejo, so dobri po srcu a tud krvavi pod kožo in sparjeni drug z drugim vse povprek. Ne vem kje dobim ideje. Dobim jih. Grozljivo je, da sem se sposobna včasih nekje v tistem svetu vmes izgubiti. Fikcije, ki niso resnične. 

Eno življenje. 

Moje življenje.
Brez določene stopnje razburljivosti. Neke rutine. Prepričevanje nekoga drugega, da je večinoma reči brezveznih, največkrat takih, k so večini všeč. Med drugim tudi meni. 

In potem zbežim, se izgubim. In sanjam. Sredi belega, meglenega, sončnega, deževnega dne. 

Da bi se izgubila v fikciji, kjer ti strah povzročen zaradi nevarnosti nabija arenalin v nebo in te pusti da lebdiš. 

Nad oblaki.
Brez letala. 

Pogrešam. 

Ne vidim. Želim. Mogoče.