Tu pa tam

Nekak tko fajn je, če si lahko doma na dveh koncih. No ja včasih ti hodi to v napoto, ampak večinoma je fajn. Nekje imaš dnevno sobo in televizijo povsem zase in uživaško je stokrat pritisniti na daljinca in zamenjati program. Božansko! Eden od užitkov, katerega imajo največkrat moški. In jaz ga imam tudi, čeprav sem ženska. Verjetno sem to podedovala. Ati je isti. Samo ati mora imeti TV in dnevno zase. In sama imam tudi rada TV zase in potem uživam v pritiskanju gumbkov na daljincu. Tako, da ko sem doma doma nimam te možnosti uporabe dnevne sobe in TVja kaj šele daljinca. Je pa res, da imam doma doma računalnik, ne prenosnik, ki ima kišto in je prav fino, ker so barve kul na ekranu. Doma imam nek prenosnik, ki je ves čas na elektriko naštiman, ker ima crknjeno baterijo katere se ne dobi, prenosnik pa je čist kul in  zelo uporaben. Dovolj za moje potrebe. No včasih se mi barve zdijo malce temne. Bi bolj svetlo imela, če slučajno kakšno nanizanko gledam ali pa če slučajno na hitro kakšne kroglice v kroglice mečem, kar je časovno omejeno na eno minuto.
Igre za sproščanje. FB APP. 

Doma net praktično ne crkuje. Doma doma se mi že dva tedna dogaja, da mi crkne ob najbolj nemogočem trenutku. Na primer, ko iščem snov za seminarsko.
Ko na hitro hočem najti nek del neke nanizane in takrat, ko tako vneto nekaj tipkam, da bi nastal dnevniški zapis, da potem vse pocrka. In kako si naj pomagam? 

Ne morem. Čakam na milost in nemilost operaterja, da ponovno deluje, če je krivo to ali je zgolj kriva domača omrežna povezava in potem čakam, da se to nekako porihta. Sam od sebe. Če imam srečo se, ko PC restartam. 

Danes bodo zagoreli kresovi. Največkrat zadnje čase zarad službe niti nisem šla. Danes imam idealno možnost, da grem, ker pač delam zgolj popoldan in ker tudi jutri delam popoldan. Torej lahko grem spat proti jutru in se zjutraj tudi naspim, nadoziram s kavo in grem potem v službo. 

Še boljš je bit prost. Nekako tu ugotoviš, kok je fajn, ko si nekako na polovici prostih dni oziroma, ko moraš nazaj delat. 

Men bi čist kul blo bit doma ene 2 mesca. ;-)

Eksperimenti

Najprej sem eksperimentirala s tem, ko sem divjo svinjo marinirala in kopala v skledi polni zeliš in brinovih jagod in ko je bilo teč noč opravljeno, sem jo pustila v pečici počasi, da se je to speklo.
Vesela sem bila, da je eksperimentiranje uspelo.

Nad kosilom in vsem skupaj so bili navdušeni. Sama ne vem kakšna je bila svinja, ker me ni mikalo, da bi poskusla, ker sem pač morala z vinom zaliti. Z vinom se ne razumem, ker smrdi. 

Naslednji eksperiment je bil kr tko neki, slučajno čist. 

Pošljem SMS, če bi palačinke, k sem pač sam mal pozornosti hotla, oziroma sem rabila kopalnico in straniščno školjko v kopalnici in umivalnik za roke, pa dolg časa nisem prišla do ničesar. IN presenečena, da sem dobila odgovor, dobim, da bi pa res. 

A joj....kaj sm si nakopala. Jst pa palačinke. Phhhh....za 40 ljudi rajš kej drugega kot to. Ampak sem se lotila zadeve. Želja so bile puhaste ameriške palačinke, tko za pokušino. No seveda ne z javorjevim sirupom, ker na soboto zvečer ga pa res človk ne more nikjr staknt, še posebn če je praznik tisti dan. In je bila ideja, da bi bile s čokolado, dekorirane s smetano in karamelnim prelivom in posute s prahom suhe pomaranče. No ja. Tudi prav. Sej lahko eksperimentiram.

 

In kaj naj bi danes eksperimentirala? No ja najprej sem v nebo gledala, pa vidla črne oblake in se odločila, da vseeno perilo operem in obesim ven. In glej glej, niso se zmotili, se je jasnilo. Ko sem obešala brisače, se je povsem zjasnilo. 

Kosilo bilo po mojem okusu. Šobska solata in jedi iz žara. Pa lepinje sem spekla. 

Aja...pa tist čili omaka 9/10 k so. Neka bhut jolokia je okusna sam peče pa res precej. Ena kapljica je bila dovolj. Sam mi je kul. Čist vsak nerv v telesu čutim. Ne vem a se men zdi, ampak kot bi tko tele pekoče omakce in papričice delovale prej zdravilno kot škodljivo. Seveda, če vzameš, poješ v tko zmerni količini. Mal za poskust. Zdej imam tud zelen tabasco. Ne vem kje se pri nas kupi barbacue tabasco. Zelen mi je dober, ker so mi pač jalapeno papričice tok okusne. Pa tko lepe zelene barve so. Sicer me zmer vsak jalapeno spomne na Jeffa Dunhama in njegov Jose - Jalapenjo on a stick in pol se kr neki režim a ne. 

Hotela sem sladico katere nisem jedla vsaj 20 let, jo je pa delala moja stara mama po atijevi strani. Vem, da je naložila v posodice al pa mali pekaček, k ga je za narastke imela albert kekse, skuhala jabolčni kompot, čežano in v tem skuhala vanijijev puding in to prelila pa pol dala sladko smetano gor. Sama sem danes posodice za puding vzela, pa sem naložila piškote in potem maso in piškote in maso. In zdej se hladi in čaka na stepeno sladko smetano. 

kava že dva dni tok diši, da skor omedlim, ko jo zavoham. 

Še bi eno spila. 

IN bom še eno spila. 

No pa konc je luštnga. Delat bo treba.

Brrrrrrrrrrrr....jst kr ne bi. 

  

Udobje

Ene dvakrat ali pa petkrat me je vmes prijelo, da bi že kaj napisala, pa sem potem imela vmes različne motnje in sem se odločila, da bom rajši takšne umirjene trenutke izbirala, da potem ja lahko vse zlijem na tipkovnico. Prsti bodo že nekaj natipkali. Itak pa mal velik tipkajo. 

Tko nekako na dve do tri leta men uspe kupiti čevlje in tokrat je že vse kričalo po tem, da si jih res kupim in to takšne udobne, da me peta ne bo v njih bolela, da bom lahko hodila in ne bodo samo za en teden. Sicer bi krvavo potrebovala še ene poletne, ampak s tem se  bom ubadala čez dva meseca, pa mislim, da mi itak spet ne bo uspel najti nekaj takega, da bi šlo na mojo široko in visoko nogo. Stopalo ni tko dolgo, sam je pa problem visoka noga, pa široka. V tem sva si z bratom podobna, sam pri njemu je še slabš, ker zgleda kot bi imel plavutke ne stopala.  Skratka toooooooooooooolk bla vesela, da so čevlji OK; da so dobili mojo številko, da sem se odločila, da itak nobene pametne delovne obutve ne najdem, da bodo tak čevlji čist vredu tud za v službo. Baje še mišice trenirajo. No sama jih nimam, mogoče jih bom pa potem dobila. 

To je tisto pravo! Tisto udobje, k tuhtaš, da bi bil k v ameriških filih, ko se po kavču in postlji v čevljih valajo. IN sem sama res bila sred kavča v čevljih in tuhtala, da bom šla v njih spat. Pa če me peta v njih ni nič bolela. Prvič po ne vem kolkšnem času nisem čutila pete. In mojega trna. Recimo, da je trn v peti. Sej drugega ne more bit. Diagnozo sem si kr sama postavla. Tko je najlažje. Se človek zdravnikov ogne. Jst se jih ful bojim!!!!!

 

Luštn je doma bit. In grozljivo je se spomnt, da to ne traja večno. Tist k greš k fijakarsk konj, pa gonš naprej. Pol pa enkrat mal tko lepega vremena, pa mal časa, pa začneš izvajat IDO* in potem ti IDO pride v kri in je tok fajn, da bi to prakticiral kr mal večkrat. 

Odločila sem se za eksperiment,. Kuharski. Podarili so mi košček divje svinje. Pa sem ji tko lep tretma kopeli naredila in jo pustila v hladilniku v tistem zeliščnem ovoju pokrito, da se ne prehladi seveda, k je hladilnik in da se ji vpijejo vsi okusi, da se premeša, da postane volja za v savno. najprej tko mal hladnega šoka in potem tko savna. Počasno pečenje v pečici. Pa da vidimo kaj bo nastalo. Še vedno ne vem a bi mal z vinom zalila al ne. Men ni za vinske reči. Pa sej men tko ni za noben alkohol.  

Druga svar je bila, da sem nek posebni čizkejk iz višenj delala, baje je ful dobro. NO sem kr ponosna, da mi je uspel neki narest k je iz želatine. Mislm jst pa želatina. K jst pa dohtarji. K se kr na smrt bojiš, pa kr ne veš kaj bo ratal, pa če bo ratal. 

In za kosilo bom poskusla še hrustljav krompirček spečt. Mladga. Ne zase, za ostale. Imam povabljene, sam ne vem če bo kdo prišel. Neki imajo prebavne motnje. 

OOooooo...hudoooooo....kk lohk tole napišem na koncu ne na začetku?

Jaoooo.....polna luna bila ta mesec ČUDOVITA! Tolk velika, da mi je gobec odprla in me čist fascinirala. Sam jezila me je tudi. Celo noč mi ni pustila spat niti ene ure skup. To pa res ne maram. 

Trenutno razmišljam o kavi. Ne vem kakšno naj. Tako grande bonžorno. Al neki kremastega v dvoji dozi neke eksotične vrste....Hmmmmmm...raabim neki aromatičnega.

Itak! Sej so vse moje kave aromatične!  

Pa lep vikend vsem!

Men tud seveda! :-)))))

____________________________________________________

*IDO= Izležavanje Do Onemoglosti      

Barve

Za dobro jutro je bilo videti skozi okno povsem jasno modro nebo. Čudovite barve, da se ti res na usta nariše en širok nasmeh in plan da bi jutranja kavica pasala na svežem zraku, na sončku, zunaj pred hišo se zdi dovolj smiseln, da se uresnični. 

Zraven pa dokument za učenje in pa skripta. Do prvega šundra. Nato pa notri. 

Kako težko se je skoncentrirati na povsem nezanimivo temo, če je pa jutro tako lepo in nebo tako modro in soce tako rumeno. 

 Ko sem se odpravljala na izpit sem opazovala okolico in videla kako so resnično drevesa zelena in da je narava tako prebujena kot že dolgo ni bila in da se je na hitro prebudila. V glavi so mi igrali napevi dance komadov devetdestih let. Italo dance je bil zakon! In tisto hrepenenje po nečem drugačnem in po spremembah je klicalo, da se nekako zgodijo. Če bi uspelo. 

Narava je lepe zelene barve.

Sama sem se danes odločila, da izberem črne in vijolične odtenke. Sicer so hlače bile precej vroče, samo to ugotovim ponavadi šele, ko jih v toplem vremenu oblečem. Niso za toplo vreme, če stojiš na sončku. Narisala sem si obraz. V vijoličnih odtenkih in tudi bluza je bila temu primerna. Celo nohte imam namazane z lakom. Cela sem čudna. Neki se lišpam, pa ne vem zakaj. Vem pa to, da se zase. 

Po opravljenih obveznostih sem se odpravila v drogerijo po barvo za lase. Danes trdno odločena, da tokrat se res pobarvam. Na živo oranžno. Ali pa mogoče če bi bila kakšna wild ombres zame. Nisem med tistimi nič našla in pot z menoj domov je našla ena škatlica hude oranžne barve. Jaz in moji lasje. Upajoč, da se mi bo tako strupena barva poznala. Sej, če se ne bo sem lahk enkrat vijolična. To bi bla hecna. Ne ne...al svetlej al oranžno. Pa ja sej mogoče, če se ne bi bala, da bi mi barva iz glave dolj kapljala, potem bi lahko nekoč tudi vijolična na laseh pristala. 

V trgovini nisem našla nove radenske z okusom. Sem pa našla nekaj drugega novega. 

NOVITETE: 

Misija barvanja las se je sprva zdela zelo zabavna. In vsa v pričakovanju si to lepo odprem, preberem in navdušeno vse pripravim. Barva tok oranžna kot sam ogenj. Kot lava. Res oranžna čist huda. Gledam in se čudim in se prepričujem, da to se pa menda ja bo kaj poznalo. Napravim ritual barvanja. Podaljšam vmes čas koliko časa naj na gavi bo, še kapo sem imela in si lase še mal grela. Vzela fen in si mal pihala v kapo. Da bo ja prijelo to intenzivno barvo las. Lasje so opravni. Nabalzamirani in niti ni videti, da bi precej drugačne barve bili. Mogoče če so malce svetlješi na nekaterih predelih. In to posušim. In kaj zdaj? Kje je kričeča oranžna barva? A si moram dve barvi kupit al 4 pa gor zlit, da bo kaj prijelo?

NO na vrhu spredaj se malce sveti oranžno, veliko ne. Če ni povsem svetlo pa niti nihče ne bi mogel opaziti, da sem resnično pobarvana. 

Tolk o tem kok se je men fajn barvat. 

  

    

Frej dej

Prav čudovito je. 

Imam proste dni. In niti nisem vedla čist točno kolk jst to pogrešam, dokler nisem prišla do tega spoznanja, da v soboto dopoldan moram zgolj v šolo na seminarske vaje in jih preživet, potem pa se podati proti vzhodni Sloveniji na praznovanje nekega rojstnega dne.

In še bolj je bilo idealno v soboto zvečer, ko sem že prevozila dobršn del Slovenije in ko sem pristala pod tušem in je tista vroča voda bila balzam zame in tisto spoznanje kasneje na kavču pod dvema dekcama, da me čaka še čisto prosta nedelja, ki jo bom izkoristila še za eno potepanje. No ja mišljeno je bilo, da grem na kosilo. Domov domov v ta namen, ker moj predragi bratec danes praznuje rojstni dan. Joj kok je še mlad. Al pa tud ne. Čak, da pogruntam. Ma sej kar gre za menoj. Še mal pa ne bo več mulc. Če ima zadnjo dvojkico...jajks...menda sva že oba kr nekak v letih. ;-(

Pa sej važn je kako se človek počuti.

Sama se večino časa nekak tko kot, da imam tristo let pa še neki. Trenutno pa mi je kr fajn. Res je bilo dobro it na kosilo, nič delat, pa tko popoldan še na sprehod it in naravo opazovati. 

Čist sem bila ganjena, ko sem doma doma jst zagledala svojo eno, drugo, tretjo češnjo. Moji najljubši dreveščki cvetijo in delijo veselje. Skor sem zavriskala od navdušenja. Rada imam češnje in ko cvetijo, je pomlad in potem sam še na akacije počakam in na bezeg. Ampak cvetoče češnje. Ah ja kr super je to vse skupaj....(no zdej me je neki zmotl...pa sm mal nitke zgubila). 

In ker je bilo čudovito vreme, čeprav je malce pihalo, je bilo veselje, ker je zdržalo brez padavin. In prijelo me je, da bi mal slikala gor po seb, pa sem mal osvežila zbirko reči za risanje samega sebe gor po obrazu in neki reči za fasadiranje obraza je zmanjkal, pa je bilo treba neki novega pridobit. In zdej slikal po seb zelene odtenke že od sobote. Ne vem al zgleda kul, al zgleda k da me je en na učko užgal al pa kot, da sem že splesnela. 

Danes se je ulilo. Scalo in grmelo v trenutku, ko sem pred šolo prispela. Bla pridna. Sem frej, šla na predavanje. Itak. Sam učit bi se morala. No mal bi že lohk kej prebrala, pa mi nekak ne gre. Je težka tema, k je nič kej ne razumem. Izpit pa imamo že v sredo. Posledično sem se odločila, da jutri ne bom verjetno šla na predavanje in bom se doma samoizobraževala. Preventivno, da me ne bi kaj kuharskega, pekarskega in pralnega zagrablo, sem sanes kupila kruh po ne vem kok časa in pa oprala čist vse in se še suši, samo da jutri ne bo nič treba.

Jst sem res tko vesela, da sem lahko mal prosta. 
In en teden že ni modrih ploščic, men je pa kr nekak hudo za njimi.
 
Nocoj je bil za večerjo hot dog. Sem si privoščila in sem jih naredila. Ne morš verjet. Menda tega nisem sto let pa pol jedla. Je bilo kr za pojest. Verjetn sem bila tolk lačna.

Huh....tist energy drink včeraj zvečer predno sem šla domov. Joj....cela štala...komi gledala v avtu...men se po teh hudičih kr spi neki. Pa je okusn blo. Guava...ni mel nč po nekem ospenu ala redbul in to okusa. Neki bl sokastega, zato pa pila k mi tk pitno to. 

Ja ja...moje češnje cvetijo. Sem povedala a ne? 
Kok so lepe. 
Moje češnje. 

      

Pomlad

Sicer je bila dolgo in težko pričakovana, ampak mislim, da nam je tokrat le uspelo in smo jo dočakali. 

Pomlad.
V vsej svoji lepoti.
Opazujem drevo skozi okno. V službi. Včeraj zjutraj sploh ni bilo tako zelo zeleno. V tem danem trenutku je na moje presenečenje skoraj popolnoma zeleno. Verjetno bo bogato z listjem. Prijetne barve. Tiste lepe zelene. Tiste, ko vse začne poganjati. Tiste barve.

No tiste barve, ko začne nekatere razganjati, ne samo poganjati. 

Na trenutke imam občutek, da sem blazno občutljiva in razdražljiva in živčna tolk k tempirana bomba. Ne vem a jederska al kakšna. Pa taka za eksplodirat. 

In na trenutke se mi zdi, da sem tko mirna in povsem hladna. K en bel špricer. Ne vem sicer iz kakšnega vina. Al kakega kislega al sladkega. 

A se iz sladkih vin sploh dela špricer? Hmmmm...ah...jst pa vino. Ne spoznam se. Vem pa, da te snovi obstajajo. 

Regrat je na srečo še vedno aktualen in še vedno ga zmaga zvečer. Sploh po celodnevnih norijah. Ampak morata mu delat družbo topel krompirček in jajčka. Kurja seveda.  

Tudi pri sosedu že poganja biljka, k me zmer na pozicijo spomne. Pa ne tko no, da bi zgledala kot kakšna pozicija, sam tko po imenu. In pol mešam dišečo frezijo pa to sosedovo rožico. In pol k se spomnem kako frezije dišijo - tudi v parfumih in da to ne diši, pa si prikličem v spomin še pozicijo. No potem pa le nastane forzicija. 

  

Danes bo baje najlepši dan v tem letu. Upam, da ne tudi zadnji. Marelice poganjajo. Čakam še na češnjo, da bo čudovita kot ena princeska. 

Huh...danes pa pade...res pade...ena kava nekje na enem toplem sončku.

Pa jst si moram res ene čevlje kupit. Pa kje imam jst čas pa voljo za to, če itak nč ni takega, k bi men pasalo. 

POOOOOMLAAAAAD JE!