Vročina in čakanje

Sicer sem bila skeptična.

Da ne bo neke vročine, da ne bo nekih pasjih dni. 

Pa sem na srečo se zmotila. 

Doživela sem dan, dva, tri, malce več dni, ko je temperatura krepko presegla magično mejo 30°C v senci. 

Vse lepo in prav in prijetno, če si doma in ne rabiš nič delati. 

No v službi to malce drugače zgleda. Najprej čutiš kapljice na čelu. Potem rataš nervozen in  ker si ves nervozen in ker so vsi okol tebe nervozni, ti še ene 10 kapljic zravn pride in pol ti dol enostavno teče. Iz čela. Najprej. Potem iz vratu in na koncu si itak cel gnil. 

Verjetno, če bi v prostoru bilo ene 10 stopinj manj kot zunaj, se to ne bi dogajalo, ker pa je v prostoru možno več kot 30 nad ničlo, človek hitro ob miganju postane prepoten in gre potem sam seb na živce. 

Je pa super to, da je blizu tuš in se lahko osvežiš. 

Odlično! Večkrat se tuširam, bolj mi je vroče. 

Prava osvežitev je lahko ledena kava ali pa malce namakanja v bazenčku, če ti je to omogočeno, če imaš doma prostor in če nekdo bazenček vzdržuje. 

In kako šele paše večerna osvežitev s pločevinko malta. Pa naj bo ananas, jabolko ali breskev. Vsi so dobri!

Upam, da ne bo vsa vročina v teh dneh se porabila. Malce energije potrebujem za sredino prihodnjega meseca, ki se prične že jutri. 

Ker čakam. Potrpežljivo in toliko časa, da se na momente zdi nedosegljivo in izmuzljivo. 

Čakam na dopust. 

Čakam na možgane na off, na nekaj dni morja, soli, sprehodov, zahodov in čudovitih sončnih vzhodov. 

Poletna sobota na off

Sama pri sebi sem izklopila gumb in se podala na prekrasno soboto. 

Resčudovito jutro brez oblačka. Idelano. malo vetriča dopoldan, narava in urejanje nohtov. Dobra družba in krasna dopoldanska kava. Vonj trave in nebo tako lepo modro.
Želja po dopustu.
Telefon je ostal tiho in bil v torbi. Bela barva majice, eden najljubših poletnih parfumov, udobna obutev in pa nekaj barve narisane na obraz in hitro je padla ideja, da bo sobota moja. Da jo izkoristim v vsej njeni poletni lepoti. 

Dan je bil zanimiv, potepala sem se po naši deželi. Nisem sicer obiskala primorskega konca, ampak nek konček Slovenije sem si pa le vzela. Nekaj takših poti na katerih še nisem bila. Od tistih za traktorje, do tiste glavne AC. Vsega po malo. 

Pasalo je. 

Popoldan je padla družabna igra in smeh. Toliko smeha. Še vedno je prijetno se smejati.
Pozabim na stvari. In določeno se kar zgodi. Tako dobro se je smejati. Morala bi se še večkrat, pa se nekako ne, ker ni prave priložnosti, pravih ljudi in ko so....potem ni mej....ni zavor.

Pozno ponoči je še vedno odmevalo po prijetnem dnevu, tako da je tudi noč bila prijetna, zanimiva in lepo poletna. 

Kako potrebujem dopust.
Resnično. Še malo. Tudi to pride. 

Danes sem še to izvedela, da je precej možnosti, da res grem na dopust in ne sama, ampak v družbi.

In ko sem najbolj jezna, poteptana, na tleh in zmečkana, se pojavi tista moja večna rešilna vrvica in me potegne. Da preživim še kakšen dan. Tudi če brez. Ko bo potrebno, bo spet tam in spet bom splavala na površje. 

Do danes je šlo tako. 

Mora biti še naprej tako. Čisto malo. In samo sekunda, dve. Takrat se pozabi, da bi človek rajši, če bi trajalo in trajalo in se ne bi končalo. Dokler so sekunde traja. In je prijetno, sladko in se ne pozabi.

Vrtiljak

Na trenutke se mi zdi, kot da opazim in čutim, da se Zemlja vrti.

Zdi se mi, da sem na nevidnem vrtiljaku ujeta med bolj počasno prestavo od počasne ali pa večkrat, da se vrti hitreje od najhitrejše. Kako je to mogoče? Nemogoče se je vrteti hitreje od največje hitrosti. No občutki vseeno ostajajo takšni.

Za menoj je še eno izpitno obdobje. Nisem opravila vseh obveznosti, nadaljujem tako septembra. Mogoče mi zato včasih v ušesih se zdi, kot da čutim lastno srce kako utripa in poganja kri. Ampak pulz je ritmičen in  ni prehiter. Je ravno prav kot naj bi bilo.

Nočem razmišljati o vrtiljaku tako, da mi lahko ponudi kakšno bolezen.

Nimam časa biti bolna, nimam časa se ukvarjati z boleznimi, ki se tičejo mene.

Spet me je doletelo, da se mi kakor majhnemu otroku lizika, meni lušta dopusta. Nekje proč od vseh poznanih, na neki obali, po možnosti jadranski in z dostopom do sladke in slane vode.

Gledano finančno, lahko samo še naprej sanjam. Ali pa upam na kakšen čudež, ki se seveda ne bo zgodil.

Dnevi v službi so naporni. Po določenem času se kar nabere tisto, ko večkrat ostaneš po cel dan in nekako se ne spraviš sebi niti ne na prosto nedeljo. Največja sreča vrtiljaka je pa ta, da lahko kakšen vikend imaš prost. Torej sobota in nedelja. Maksimum, celo razkošje. In prija in hočeš počiti, doma kaj postoriti, pa potem ugotoviš, da ti prija le počitek, ne neko intenzivno učinkovito noro čiščenje in pospravljanje.

Po pravici povedano tudi v tem trenutku bi se najraje ulegla in zaspala.
Primanjkuje mi spanca in vse kar se kopiči je kot neka tempirana bomba.
Za šolo bi morala še neke dokumente urediti. Ne vem kdaj mi bo uspelo. Cilj imam do konca meseca. Recimo, da mi resnično uspe. Mora mi.

In ta nori vrtiljak me misli poleg vsega in pričakovanja novega člana v rodbini, poslati še na izobraževanje, seminar za tri dni.
Ne upam it, a iti moram.
Sever Evrope. 1500km od doma.