My Destiny

Ne bom pisala v angleškem jeziku. In ne bom razpredala o neki svoji usodi. No mo9goče delček tega, da je usoda. 

Usoda, da sem to našla in dobila. 

Pisala bom o tem svojem zadnjem šoping podvigu omamnih dišav.

Ker se skozi čas in moja nihanja razpoloženja nabira toliko različnih dišav, pa ker človek ne ve kje je pametno začeti, bom pa začela kar na koncu. Začetka verjetno nikoli ne bom našla. 

Torej Oriflame je na tržišče v tem letu lansiral nov parfum. Natančneje to se je zgodilo ta mesec in se je lahko parfumček naročil. Ime mu je My destiny. Glede na opis, se mi je zdelo, da bi mi odgovarjal, da bi ga rada imela. In sem naročila. 

Dobila sem ga prejšnji konec tedna. Takoj poskusila, imela pred seboj vikend. Torej tretji dan je danes, ko lahko poskušam spreminjanje vonja. 

Ob odprtju sem bila blazno navdušena. ne udari močno, začutiš cvetlice, vendar se vmes zazna mešanje citrusov in pačulija. Vse okoli mene je dišalo. Vse sem vonjala, kamor sem prišla, se je soba napolnila z vonjem, vendar ne premočnim. Na zapestju je imel prav poseben vonj in prvič in drugič. 

Danes je ponedeljek. Vreme je drugačno in stem očitno moje razpoloženje, moji trenutki nihanja, stresa in vsega. Še diši. Vendar malo drugače, sploh na zapestju. Ni točno tako kot prvič, diši še vedno. Steklenička je čudovita. Baje unikatna. Vsaj pravijo, da je vsaka drugačna.Vsebuje tudi delčke žlahtne kamnine turmalina, ki naj bi pripomogel k boljšemu razpoloženju in dviganju smaozavesti.

No jaz danes na račun parfuma po moje še nisem nič kaj bolj samozavestna. Niti nisem manj sitna. Ampak bom dovolila, da si vzame čas, da deluje in da traja in traja in traja.

Če bi me vprašali ali je dišava obstoja. Recimo, da je, saj je parfumska voda. Nekako 6 ur sigurno zdrži. Nato bi rekla, da malce zgubi, vendar nekako ni toliko odstopanja v tem kako diši na začetu in koncu. 

Parfum diši ves čas. To je čisto res. 

Ampak ljudje smo individualni. Vsak ima svojo kožo, vsaj ima svojo zgodbo in vsak ima svoj način nošenja parfuma. 

Ja! Tale parfumček mi ustreza in mi paše v jesenski čas. Zdi pa se mi, da je to tudi eden tistih, ki mi bodo dišali skozi vse leto. Pa se ne najde veliko takšnih. Resnično ne.  

Pa lep začetek tedna!

 

Jesen

Ne vem. Res ne vem, kam beži ta čas v katerem živim.

Dnevi bežijo mimo mene, sama ne ukrenem nič. Popolnoma nič ne naredim, da bi dnebi bili kaj posebno zanimivi in pisani. Da ne bi brezveze bežali mimo mene, da bi vsaj za hip postala, vdihnila in si rekla, da to je bil pa dober dan, da ni bil vržen stran.
No ja, ne da vsak dan se stran stran vrže. Samo otipljibih rezultatov pozitivnosti in produktivnosti nekako ni.

V deželo je prišla jesen. No evo, našla nekaj kaj riše dan drugačen. Barve se spreminjajo. Vs ekar je še tako rekoč včeraj bilo zeleno, postaja rumeno, rjavo, oranžno, rdeče. In na koncu bo tudi to gnilo. In bo najavilo zimo. 

Še en letni čas, ki mi ni pisan na kožo. 

O ja. Bilo je poletje. Bilo je toplo, bilo je super vreme, ni kaj. Vmes tudi manj takih super dni. Ampak september je bil čudovit. Resnično topel in sončen in ne dosti moker. 

Letos sem dopustovala avgusta. Privoščila sem si in med dopustom sama uspela narediti pot dolgo 2000 km. Prav zanimivo. Ni bilo slabo. Bilo je prijetno z grenkim priokusom, ker so me pestile tekom dopusta rahle prebavne težave. Pač sem tiste sorte, k mora davek plačat, če že imam dopust in grem na dopust. 

Šla sem pogledat malo meni predrago Istro hrvaških sosedov in pa odpeljala sem se celo na otok, kar težko verjamem še danes, pa je že oktober. Res ni bilo potrebno s trajektom, ker sem šla na Vir. Precej burje je bilo ves čas. Škoda. je pa zanimiv zelen otok. Ena stran precej vetrovna, druga precej manj. Ko sije sonce, fajn sije in dobro žge. Sence pa nekako naravne niti ni. Moraš sam poskrbeti za zaščito. Ko sem se vračala domov, sem se zapeljala še do Zadra, ker sem si toliko časa želela videti in okusiti vsaj delček Dalmacije. No morje je slano in mokro ravno tako kot v Istri. Ker je bila gužva, si mesta nisem podrobno ogledala in šla lepo počasi domov.Res počasi. Zaradi vetra in zaradi gužve. Ampak je šlo. Preživela, doživela in prispela. 

In tukaj je oktober. povem jesenski mesec. Trgatve so že bile. Kostanja je bolj malo. Gobic na tem delu kjer prebivam sploh ni. Niti ene marele ni letos od meni bližnjih nihče našel, kaj šele kakšnega jurčka. Pest lisičk je bil celotni izkupiček. Mogoče ostaja upanje za štorovke, ko bo padla slana in bo hladno, pa malo bolj mokro. 

Še veno se nisem otresla svojih grdih navad kupovanja parfumčkov. Teh je toliko, da jih verjetno niti preštet ne morem. In tako sem prišla na idejo, da bi svoj pritoževalnik lahko povsem uporabila s tem namenom, da recimo vsak teden se spotaknem ob en voj in razmislim o tem.

Ker pač sama sem mnenja, da tisto kar diši spomladi, sigurno ne more v jesni. No razen kakšnih ekstremnih razkošnih vonjem, kateri so sprejemljivi skozi celo leto.

Pozabljeni zapiski

Hej Blogger!

Malo čudno in hecno se zdi, ampak res se svet tako hitro vrti.
Ne vem kako sem lahko dopustila in to storila, da sem pravzaprav vse najljubše stvari nekako opustila.

Včasih sem uživala v zapiskih, potem sem vedno o tem razmišljala, a nekako mi za vse v tem času zmanjkuje volje in časa.
verjamem, da bi se čas našel...samo volja in vztrajnost.
Popustila sem.
Povsod sem popustila. Ne vem niti kaj počnem z življenjem.

Po moje nič. Živim. Srečna, da mi zdravje služi zadovoljivo, srečna, da imam redno službo.
Prestrašena in jezna nase, da sem preveč dala na stranski tir stvari katerih ne bi smela.

Ampak enostavno nimam volje.
Nimam nobenega interesa. Po moje za nič. Zgubila se je energija. Zgubil se je žar v meni, v mojih očeh.
Kako je prišlo do tega nimam pojma. Še manj mi je jasno, da sem to dopustila in da to dopuščam.

V upanju, da ustvarim vsaj zase spet nekaj kar me bo veselilo, da najdem navdih za prihodnje dni, sploh zdaj, ko že vse cveti. Da se vpeljem v neke tirnice. Da bi zopet večkrat kaj napisala, da bi kaj izlila iz sebe. 

Verjetno ni dobro bes nositi ves čas v sebi.

Ko bruha, bruha hudo. 

Kot podivjan zmaj, ali kot uničljivi tsunami.

Pa lep večer vam želim! ;-)