Tebi v spomin

Kdor živi v spominu drugih,

ni mrtev, je samo oddaljen.

Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.

(Kant)

V težkih trenutkih, je težko začeti. Ker besede niso vedno smiselne, ker jih morajo napisati tresoče roke, zmedene glave, podivjanih misli in strtega srca.

Zdelo se je, da bo lepa pomlad. Bila je lepa. Do trenutka, ko je postala malo manj lepa. Ko je postala podobna grozljivki. 

češnje so po treh letih obilno obrodile. Naše hrustavke. Krasen sadež a hudičevo blesavo drevo krhkega lesa.

Imela sem dopust. Bila sem vesela, bila sem zdrava. Jaz med dopustom zdrava? No kako mi to sploh uspelo. Kmalu sem dobila odgovor. Če sem že zdrava, ne pomeni, da bodo vsi. 

Moj dragi ati. Naš dragi atek. Tako rad imaš češnjev štrudl, da si se odločil še eno rundo češenj nabrati, da bo za posladek. Za popoldan, ko se nadremaš. 

Imel si ga rad. Ker ne morem več reči, da ga imaš rad. 

Ne vem katere sile so bile, katera usoda in zakaj sploh. Brezveze, da se mučim z butastimi vprašanji. vem, da je bil torek, ker je to moj najljubši dan v tednu. sprevrgel se je v nekaj temnega. Na nebu sonce, nato pa dež in še te dni, po dobrem mesecu še vedno skoraj vsak dan dežuje in srečujemo oblake.

Vse se je ustavilo. Telefon. Ati. Padel je.

Kam je padel? Na tla. Z drevesa. 

Pozabiš na vse plane in odhitiš in upaš na dober izid. Svet v sekundi sesut, poškodba takšna, da je resnično huda. Upaš, da bo. Vsak dan. Vseh 38 dni. 

Pa vmes je boljše, pa pride dan, pa je slabše. Pa hočeš, da je boljše. Pa ni boljše. 

in potem se po 38 dneh zgodi petek. Moj najbolj osovražen dan. Zazvoni telefon. No še en razlog, dragi petek, da si potrdil, da si od vseh dni v tednu najslabši dan. 

Povedali so mi, da si zaspal. Za vedno. Tvoje telo ni več zdržalo napora hude poškodbe in si odšel. 

In zdaj? Vsa praznina. Kam? Kako povedati ostalim?

Moje obnašanje je velikokrat malce čudno, malce nenavadno, ker drugače vidim stvari kot nekateri. Zato pride včasih do konfliktov. Pa vendar ti si moj ati. In zdaj te ni več in zdaj smo ostali sami. in da se bom lahko sprijaznila s tem, da te ni, da si na potovanju. Da bom lahko prebrodila svojo tiho žalost, moram to napisati. Za vsak slučaj, da mi kje vn ne udari v nepravem trenutku.
Ampak ati. Sej tud, če te ni. Če si šel daleč na potovanje. Sej te bomo imeli vsi v lepem spominu. 

Človeka, ki je bil dobrovoljčk, k je oboževal psa in mačke, k je bil krasen atko svojim vnukinjam, mojima dvema nečakinjama, nekdo ki je vedno za foro vprašal, če je kje kakšna veselica, čeprav jih ni toliko obiskal, škoda, lahko bi jih več. Nekdo, ki je vedno rad šel mal v "lajf".

Nekdo, ki nam je doma pomagal kljub temu, da je sprva pizdil k ne vem kdo in si izmislil takšne kletvice zanimive, da jih v slovarju ne bi niti napisati znali, kaj šele, da jih kdo izgovori. 

In danes je torek. Ati. Šel boš na zadnjo pot. Z globoko žalostjo te bomo pospremili. Na moj torek. Sončni torek. Po vsem dežju, je modro nebo. Sem že mislila, da julija ne bomo videli modrega neba. 

Ampak ga gledam. In ga vidim. Ati vse to zate. Nekje tam po tvoji poti na kateri si, upam da si prepevaš kakšen star oldies komad, mogoče kakšno od Abbe ali Kelly Family in kakšno tisto dalmatinsko klapsko. 

In verjela bom do konca in za vedno, da si nekje, kjer je lepše, kjer imaš na obrazu nasmešek in kjer te nič ne boli.

Ati, atko, Japi, Japsl, Papk. Vsi te imamo radi. In vsi te bomo pogrešali. Nikoli pozabili in se zaradi tebe tudi še kdaj veselili!

Lahko noč in srečno!

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W.Goethe)