Poletna sobota na off

Sama pri sebi sem izklopila gumb in se podala na prekrasno soboto. 

Resčudovito jutro brez oblačka. Idelano. malo vetriča dopoldan, narava in urejanje nohtov. Dobra družba in krasna dopoldanska kava. Vonj trave in nebo tako lepo modro.
Želja po dopustu.
Telefon je ostal tiho in bil v torbi. Bela barva majice, eden najljubših poletnih parfumov, udobna obutev in pa nekaj barve narisane na obraz in hitro je padla ideja, da bo sobota moja. Da jo izkoristim v vsej njeni poletni lepoti. 

Dan je bil zanimiv, potepala sem se po naši deželi. Nisem sicer obiskala primorskega konca, ampak nek konček Slovenije sem si pa le vzela. Nekaj takših poti na katerih še nisem bila. Od tistih za traktorje, do tiste glavne AC. Vsega po malo. 

Pasalo je. 

Popoldan je padla družabna igra in smeh. Toliko smeha. Še vedno je prijetno se smejati.
Pozabim na stvari. In določeno se kar zgodi. Tako dobro se je smejati. Morala bi se še večkrat, pa se nekako ne, ker ni prave priložnosti, pravih ljudi in ko so....potem ni mej....ni zavor.

Pozno ponoči je še vedno odmevalo po prijetnem dnevu, tako da je tudi noč bila prijetna, zanimiva in lepo poletna. 

Kako potrebujem dopust.
Resnično. Še malo. Tudi to pride. 

Danes sem še to izvedela, da je precej možnosti, da res grem na dopust in ne sama, ampak v družbi.

In ko sem najbolj jezna, poteptana, na tleh in zmečkana, se pojavi tista moja večna rešilna vrvica in me potegne. Da preživim še kakšen dan. Tudi če brez. Ko bo potrebno, bo spet tam in spet bom splavala na površje. 

Do danes je šlo tako. 

Mora biti še naprej tako. Čisto malo. In samo sekunda, dve. Takrat se pozabi, da bi človek rajši, če bi trajalo in trajalo in se ne bi končalo. Dokler so sekunde traja. In je prijetno, sladko in se ne pozabi.