Vrtiljak

Na trenutke se mi zdi, kot da opazim in čutim, da se Zemlja vrti.

Zdi se mi, da sem na nevidnem vrtiljaku ujeta med bolj počasno prestavo od počasne ali pa večkrat, da se vrti hitreje od najhitrejše. Kako je to mogoče? Nemogoče se je vrteti hitreje od največje hitrosti. No občutki vseeno ostajajo takšni.

Za menoj je še eno izpitno obdobje. Nisem opravila vseh obveznosti, nadaljujem tako septembra. Mogoče mi zato včasih v ušesih se zdi, kot da čutim lastno srce kako utripa in poganja kri. Ampak pulz je ritmičen in  ni prehiter. Je ravno prav kot naj bi bilo.

Nočem razmišljati o vrtiljaku tako, da mi lahko ponudi kakšno bolezen.

Nimam časa biti bolna, nimam časa se ukvarjati z boleznimi, ki se tičejo mene.

Spet me je doletelo, da se mi kakor majhnemu otroku lizika, meni lušta dopusta. Nekje proč od vseh poznanih, na neki obali, po možnosti jadranski in z dostopom do sladke in slane vode.

Gledano finančno, lahko samo še naprej sanjam. Ali pa upam na kakšen čudež, ki se seveda ne bo zgodil.

Dnevi v službi so naporni. Po določenem času se kar nabere tisto, ko večkrat ostaneš po cel dan in nekako se ne spraviš sebi niti ne na prosto nedeljo. Največja sreča vrtiljaka je pa ta, da lahko kakšen vikend imaš prost. Torej sobota in nedelja. Maksimum, celo razkošje. In prija in hočeš počiti, doma kaj postoriti, pa potem ugotoviš, da ti prija le počitek, ne neko intenzivno učinkovito noro čiščenje in pospravljanje.

Po pravici povedano tudi v tem trenutku bi se najraje ulegla in zaspala.
Primanjkuje mi spanca in vse kar se kopiči je kot neka tempirana bomba.
Za šolo bi morala še neke dokumente urediti. Ne vem kdaj mi bo uspelo. Cilj imam do konca meseca. Recimo, da mi resnično uspe. Mora mi.

In ta nori vrtiljak me misli poleg vsega in pričakovanja novega člana v rodbini, poslati še na izobraževanje, seminar za tri dni.
Ne upam it, a iti moram.
Sever Evrope. 1500km od doma.