Sanje

Zgodi se, da sanjam. Kar tako pri belem dnevu.
Ne prvič, ne zadnjič. 

Moje sanje tekom dneva imajo ekstremne razsežnosti iz ene skrajnosti v drugo. 

Redimo se zgodi, ko je potrebno plačati položnice in ko se gre v trgovino in izbiraš določene akcije, da  bi najrajši imel neomejene možnosti limita, da bi zapravljal do onemoglosti. Da bi živela v razkošni hiši s čudovitim razgledom, na neki sončni strani in imela blizu dovolj vode, bazen in bi lahko vsak vikend šla na kakšno potovanje, če bi bila prosta. Da bi imela cel mesec dopusta in bi do onemoglosti lahko zapravljala. Da bi izoblikovala telo, bila lepa, pa še vedno ne preveč zoprna in naduta in da bi še vedno razumela stiske drugih. Da bi bila nekje, kjer ni finančnih težav, da je vse lepo, moderno, da bi imela čudovito veliko kuhinjo in kopalnico, kjer bi lahko ustvarjala sama svoje jedi in bi povabila ljudi na kosilo, večerjo ali kar tako na čudovito espresso kavico iz stacioniranega aparata za kavo, ki sproti melje celo kavo, v omamno dišečo mešanico. 

Bilo bi lepo. A to so le sanje. 

In potem se zgodi, da pride trenutek. Pogled skozi okno. Ujetost med štiri stene v službi. Dinamično delo in včasih pomanjkanje časa in hrepenenje po svobodi. 

Takrat bi odšla v naravo. Živela bi na deželi v skromni hiški, obdana z živalcami, ki nosijo dlako. Mogoče celo na manjši kmetiji. Potrudila bi se in naučila tistega življenja. Imela bi rdeča lička, ruto zavezano nazaj v laseh, da ne bi lasje silili naprej in po pomoti kakšen padel celo iz moje glave v testo, ki bi ga mesila in bi nastajal domač kruh pečen v krušni peči na zeljnih vehah. Ali bi ustvarjala potico in kuhala za kosilo pravo kmečko pojedino. 

Dvoje sanj. Ene takšne, druge drugačne. Niso si podobne. A so sanje. Tiste, ki nastajajo tekom dneva. Ponoči težko sanjam, ker me zadnje čase spet muči nespečnost. Ko bi lahko spala, ne morem spati in ko ne bi smela, si blazno želim spanca. 

V bližnji prihodnosti moram izpolniti še ene sanje. Resnično potrebujem nov računalnik. Ki ima zmogljiv disk, dobro grafiko in mi omogoča pobeg. 

Tja, kjer sem neko bila srečna.
Potrebujem, da delno živim sanje. 

Tam imam lahko krila. Ni resnično življenje. Lahko pa se dogaja. Lahko se zgodi, kar se v življenju ne more in se ne bo. Mogoče se tam lahko. 

Hrepenim, da se vrnem v tisti svet. 

Svet, ki ni resničen. Svet, ki je moj. Tam kjer določene sanje so mogoče. 

Takšne, ki jih resnični svet ne razume.