Nemir

Če me kdo vpraša kaj se dogaja z mano, mu ne znam odgovoriti, ker še sama ne vem kaj se sploh dogaja.

Zadnje čase me moti vpitje, ampak če se ljudje živalsko derejo, se sama še bolj zverinsko derem nazaj. 

Kot bi se mi en delček kolesa utrgal v glavi in ne bi imel zavore in bi vpil na vse kar vpije name. 

Ne maram gledati in poslušati poročil, ker samo strah v meni prebujajo. 

Tega trenutno ne potrebujem. 

Že tako sem plašna in že tako imam blazno stresne dneve za sabo, pred sabo. Okoli in okoli. 

Trudim se, da ne bi bili stresni, da me stres ne bi dohitel. A bolj kot se umikam in bežim, prej me najde in potem je vse še slabše. 

Pred tednom dni sem še dobila domov knjigo Inferno. Zadnje delo Dana Browna. In še tam lahko prebiram poleg zgodovinskih dejstev in slikovitega opisa Firenc o nekaterih grozotah. Ampak zbirko knjig dana Browna pa imam zdaj celotno. Vsaj nekaj kar lahko prebiram. 

Da sem sitna ni opravičila. Pravzaprav ne bi smela biti. Pa sem vseeno. Rada bi si sama pomagala, če bi si znala. Če bi le prav vzrok poznala. 

Hmmmmmmmmmmm.....le kam se naj še poglobim. 

Al pa če se preveč poglabljam? Vse je možno!

Ponoč itak skor nč ne spim in sem utrujena od tega premetavanja in ne spanja. 

Po spletu okoliščin tega tedna. Dveh trenutkov. Čisto kratkih. Zelo zgovornih mi je na misel prišlo danes, da res ni druge kot, da se vdam v usodo, da gre ura v nedeljo nazaj. 

Da bo tema in da bom samo še bolj razdražljiva. Ne bi želela biti. 

In depresivni čas prikliče stare pesmi v podzavest, ta jih pa prekleto zavestno porine na površje, ker potem plavajo čisto na vrhu in nato izbruhnejo. 

Nocoj se mi je porodila tista pesem Sorrow. Neki me je zgrabilo in sem si jo našla in jo slišala. Pri tem pa naletela še na nek jutubov miks Elvisa Presleya. 

In trenutno uživam. V melodijah enega izmed najboljših pevcev vseh časov vsaj zame. Roy in Elvis bosta zame vedno večna! 

Evergreeni so nekaj najboljšega kar nam je zapustila glasbena zgodovina. 

Zakaj določeno boli? 

Še vedno.