Hej Blogger!
Malo čudno in hecno se zdi, ampak res se svet tako hitro vrti.
Ne vem kako sem lahko dopustila in to storila, da sem pravzaprav vse najljubše stvari nekako opustila.
Ne vem kako sem lahko dopustila in to storila, da sem pravzaprav vse najljubše stvari nekako opustila.
Včasih sem uživala v zapiskih, potem sem vedno o tem razmišljala, a nekako mi za vse v tem času zmanjkuje volje in časa.
verjamem, da bi se čas našel...samo volja in vztrajnost.
Popustila sem.
Povsod sem popustila. Ne vem niti kaj počnem z življenjem.
verjamem, da bi se čas našel...samo volja in vztrajnost.
Popustila sem.
Povsod sem popustila. Ne vem niti kaj počnem z življenjem.
Po moje nič. Živim. Srečna, da mi zdravje služi zadovoljivo, srečna, da imam redno službo.
Prestrašena in jezna nase, da sem preveč dala na stranski tir stvari katerih ne bi smela.
Prestrašena in jezna nase, da sem preveč dala na stranski tir stvari katerih ne bi smela.
Ampak enostavno nimam volje.
Nimam nobenega interesa. Po moje za nič. Zgubila se je energija. Zgubil se je žar v meni, v mojih očeh.
Kako je prišlo do tega nimam pojma. Še manj mi je jasno, da sem to dopustila in da to dopuščam.
Nimam nobenega interesa. Po moje za nič. Zgubila se je energija. Zgubil se je žar v meni, v mojih očeh.
Kako je prišlo do tega nimam pojma. Še manj mi je jasno, da sem to dopustila in da to dopuščam.
V upanju, da ustvarim vsaj zase spet nekaj kar me bo veselilo, da najdem navdih za prihodnje dni, sploh zdaj, ko že vse cveti. Da se vpeljem v neke tirnice. Da bi zopet večkrat kaj napisala, da bi kaj izlila iz sebe.
Verjetno ni dobro bes nositi ves čas v sebi.
Ko bruha, bruha hudo.
Kot podivjan zmaj, ali kot uničljivi tsunami.
Pa lep večer vam želim! ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar