Jesen

Ne vem. Res ne vem, kam beži ta čas v katerem živim.

Dnevi bežijo mimo mene, sama ne ukrenem nič. Popolnoma nič ne naredim, da bi dnebi bili kaj posebno zanimivi in pisani. Da ne bi brezveze bežali mimo mene, da bi vsaj za hip postala, vdihnila in si rekla, da to je bil pa dober dan, da ni bil vržen stran.
No ja, ne da vsak dan se stran stran vrže. Samo otipljibih rezultatov pozitivnosti in produktivnosti nekako ni.

V deželo je prišla jesen. No evo, našla nekaj kaj riše dan drugačen. Barve se spreminjajo. Vs ekar je še tako rekoč včeraj bilo zeleno, postaja rumeno, rjavo, oranžno, rdeče. In na koncu bo tudi to gnilo. In bo najavilo zimo. 

Še en letni čas, ki mi ni pisan na kožo. 

O ja. Bilo je poletje. Bilo je toplo, bilo je super vreme, ni kaj. Vmes tudi manj takih super dni. Ampak september je bil čudovit. Resnično topel in sončen in ne dosti moker. 

Letos sem dopustovala avgusta. Privoščila sem si in med dopustom sama uspela narediti pot dolgo 2000 km. Prav zanimivo. Ni bilo slabo. Bilo je prijetno z grenkim priokusom, ker so me pestile tekom dopusta rahle prebavne težave. Pač sem tiste sorte, k mora davek plačat, če že imam dopust in grem na dopust. 

Šla sem pogledat malo meni predrago Istro hrvaških sosedov in pa odpeljala sem se celo na otok, kar težko verjamem še danes, pa je že oktober. Res ni bilo potrebno s trajektom, ker sem šla na Vir. Precej burje je bilo ves čas. Škoda. je pa zanimiv zelen otok. Ena stran precej vetrovna, druga precej manj. Ko sije sonce, fajn sije in dobro žge. Sence pa nekako naravne niti ni. Moraš sam poskrbeti za zaščito. Ko sem se vračala domov, sem se zapeljala še do Zadra, ker sem si toliko časa želela videti in okusiti vsaj delček Dalmacije. No morje je slano in mokro ravno tako kot v Istri. Ker je bila gužva, si mesta nisem podrobno ogledala in šla lepo počasi domov.Res počasi. Zaradi vetra in zaradi gužve. Ampak je šlo. Preživela, doživela in prispela. 

In tukaj je oktober. povem jesenski mesec. Trgatve so že bile. Kostanja je bolj malo. Gobic na tem delu kjer prebivam sploh ni. Niti ene marele ni letos od meni bližnjih nihče našel, kaj šele kakšnega jurčka. Pest lisičk je bil celotni izkupiček. Mogoče ostaja upanje za štorovke, ko bo padla slana in bo hladno, pa malo bolj mokro. 

Še veno se nisem otresla svojih grdih navad kupovanja parfumčkov. Teh je toliko, da jih verjetno niti preštet ne morem. In tako sem prišla na idejo, da bi svoj pritoževalnik lahko povsem uporabila s tem namenom, da recimo vsak teden se spotaknem ob en voj in razmislim o tem.

Ker pač sama sem mnenja, da tisto kar diši spomladi, sigurno ne more v jesni. No razen kakšnih ekstremnih razkošnih vonjem, kateri so sprejemljivi skozi celo leto.