Zakorakali smo v šesti mesec tega leta.
Mesec junij.
Moje rojstno mesto je praznovalo občinski praznik. Sama pa bi praznovala, če bi bile še ploščice. Tiste modre. Tiste tako opevane, katerim je družbo delala rumena barva. In ker jih ni več. Tudi ni več tistega delčka mene, ki sem ga tam puščala. Tisto kar sem tam lahko vsak dan zlila, kar pa tu ne morem. Ne vem zakaj. Ni povsem enako. Tam nisem nič razmišljala, tu vseeno včasih malo moram.
In se sprašujem, če je res junij.
Letos nam vreme ni naklonjeno, pa ni prestopno leto.
Prve tri mesece je snežilo, potem je dva dni bilo precej vroče in se je zbudila narava, človek je imel občutek, da je pomlad, a je potem zopet dva meseca scalo, ker ne morem lepo reči, da je deževalo. In je spralo vonj akacije, ni bilo niti vonja bezga, flider izginil k kafra že drugi dan po tistem, ko je cvetel.
In ujeti smo v svetu in vremenu, ki ni podobno vremenu.
Če pogledam kako je v skandinaviji, me kar mine. Že ko je tu neumorno bilo mrzlo, snežilo, sem slučajno preverila kako je na švedskem, ker naj bi me tja poslali konec avgusta za tri dni, pa vztrajno zavračam to, ker pač nimam časa za takšne stvari, čeprav bi jih morala imeti.
Bilo je narisano sonce. Temperature nad ničlo. Pri nas slika povsem drugačna. Če pogledam napoved danes in te dni, imajo zopet sonce in temperature nad +20°C.
Mogoče bi pa privolila, da me te dni gor pošljejo po malce sončka.
Men se bo tle res zmešal. Ni to več ničemur podobno. In ker ni ničemur podobno, preveč katalogov pregledam. Takšnih, ki vsebujejo kozmetične pripomočke in potem bi jaz to čist vse imela. Pa vsega se ne da imeti, ampak jaz bi imela.
Udeležila sem se diplomskega seminarja.
Ne vem kako ljudje sploh napišejo diplomo. Men to ne gre nekak. Po moje bom sto let to pisala, čeprav je omejeno na 12 mesecev od odobritve naslova.
Naslova še nimam.
Imam pa za opraviti še dva izpita.
Upam, da zaključim julija. Da o šlo skoz in potem mi ostane največja naloga v mojem življenju.
Da najdem naslov, da se spravim nekaj pisati in da dobim odobreno.
Baje moram ful verjet vase, pa bo šlo.
Sama pa izgubljam voljo...do vsega...
Ni neki dobro.
Vse je črno.
Zopet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar