Češnje

Danes sem v glavo precej tumasta. 

Cel dan zeham in se ne morem nekako zbrihtati. Neki mi ne štima. 

Imam probleme sama s seboj. Imam probleme z okolico. No nihče mi nič noče, samo nekateri me zadnje čase dojemajo precej neumno. 

Iz enega samega razloga. In sicer tega, ker pač povem in včasih kaj rečem: "Tako so nas učili."

Baje ni v resnici to tko. Ker baje, če nas učijo še ne pomeni, da je prav. Hmm....sej znam logično tuhtat, ampak ne vem, če tko gledam, da baje ni prav kar učijo, torej, če so me naučili, da je dva plus dva štiri, to ni res al kako? Verjetno je to res, gre za višje stvari, kot so Zemlja, planeti, vesolje, luna in podobno.
Pač so me učili, da je najsvetlejša zvezda na našem nebu Venera, torej ni zvezda ampak je planet. In trenutno me hočejo prepričati, da je to Jupiter kar gledamo, ne Venera, ker pač na google sky maps tko piše. In kdo so drugi, da verjamejo v google sky maps? In kdo sem jaz, da moram zdej pa njim verjet? Samo zato, ker trdijo, da nismo sami ljudje na tem planetu, da so še kakšnega kje.
In če bi res to verjela? Že tako rahlo spim. Plašna sem. Bolj boječa in z zelo nizko stopnjo samozavesti. 

Kako naj potem preživim v tej džungli današnjih dni ob misli na to, da me lahko kakšen vesolc kam odpelje? Niti ne upam. In naj tuhtam kaj poemni tisto, ko vidim obraz, ko zrem v luno? Jutri bo čudovita. 

Sem sedela v naravi. Ura je bila polnoč in vidna je bila popolna mesečina. Niti se luna ni tako oddaljeno videla. Kot bi bila skoraj povsem zraven. In kako sveti te dni. Krasna je. 

Moj ati je zlat!

Ko sem že mislila, da je res vse češnje pometal dol z dreves, včeraj odprem vhodna vrata, ko sem prišla z vrha na teraso in pred seboj zagledam polno vedro češenj.
Domačih hrustavk,

Božansko! Menda sem jih pojedla pol tistega vedra. Čudovite so. 

Naše so! Te so najboljše. In kako so sladke. Skoraj že osladne. 

Moje, naše češnje. 

Najboljše!