Mesec dni - življenje in smrt

Ne vem točno kje bi začela. Nekje moram. Niti se ne pomnim točno, kljub odličnemu spominu, kje sem nazadnje končala, kaj sem sploh nakladala in koliko stvari bom danes ponovila. 

Bil je precej intenziven mesec. Polno dogajanja in polno vsega. Pa kljub vsemu, so vmes delčki trenutkov - praznine. 

V mesecu avgustu sem dočakala svoj redni letni dopust. Dva tedna brez vseh skrbi. Pet dni morja in uživanja. Razvajanje brbončic s kulinaričnimi presežki in pa tudi z okusno hrano, ki je bolj slovesa "junk food" kot pa karkoli drugega. Ampak paše. Še vedno in vedno paše. 

In ja vem, da se pozna. Ampak življenje je minljivo. Hitro gre mimo. Preden se dodobra zavemo.

Danes srkam dopoldansko kavo in mi misli uhajajo nazaj.
Torej dopust je bil odličen.
Ko sem se vrnila je bilo videti, da ni nobena stvar drugačna kot je bila pred mojim odhodom. In nato se je zgodilo. 

Drug teden dopusta. 

Končno sem videla vse naše živalce. In proti koncu dopusta, sem enostavno morala malo domov domov. Da vidim našega psa, pa naši mački.
In tisti dan....tisti dan je bilo vsega konec. 

Naš kuža, vesel, da me vidi - je obležal. 

Zvečer ni jedel in ni več vstal. Bilo je grozno. Res, da ni bil najmlajši in da je imel svoja leta, a tako lep je bil za svojih 12 let in pol. Nihče ni hotel, da odide. Bilo je neizbežno. In ati ga je drugi dan odpeljal na večno pot. 22.8.2013.
Nihče doma ne bo pozabil datuma. 

Runo počivaj v miru! Imel si čudovito pasje življenje!

In naslednji dan se je zgodilo. V uteho vsem nam. Moj bratec je postal očka. In njegova draga je postala mamica. Tudi 23.8.2013 ne bomo pozabili. Vsaj jaz ne, ker pač imam to srečo, da ne pozabljam kar tako. Vsaj dokler me ne začnejo grabiti lovke kakšne alzheimerjeve bolezni oziroma demence. Dobila sem prvo nečakinjo. In takrat sem ugotovila, da sem njena teta. In tako kot jaz in moj brat nimava nobenih bratrancev in sestričen in le eno teto. Tako bo tudi mala brez bratrancev, brez sestričen in imela bo eno teto.
Moja mami je postala najsrečnejša stara mama na svetu, ker je dočakala prvo vnukinjo in star ata je rekel, da je postal pra-človek. No čuden naziv, sem mislila, da se reče praded, ampak on že ve, a ne. ;-)

Ker tragedija nikoli ne počiva in ker človek, ki se večkrat srečuje s smrtjo in rojstvi enostavno ne more mimo vprašanja kdo je naslednji. Se je zgodilo takoj na soboto.
Moja teta je z možem pila kavico, sedel je na stolu in čez eno uro prejme grozljiv klic. Mož jo je zapustil. Umrl je na stolu. Zaspal. Zastoj srca. Kar na hitro, kar tako brez predhodnih opozorilnih znakov. 

Hudo je in ni prijetno. A večina ljudi si želi tako spokojno, milostno, mirno smrt, brez pretresljivih agonij, ki lahko trajajo več dni, mesecev, celo let. 

In po vrnitvi v službo, me je čakalo nekaj stresnih dni. Pred odhodom na strokovni seminar v Malmö na švedskem. 

Bilo je čudovito. Nekaj poučnih stvari, veliko statistike in predvsem nepozabni občutek lebdenja med oblaki, nad oblaki in pod oblaki. Enkratno je bilo leteti. Domov sem prišla precej utrujena, ampak dokler nisem bila 20km pred domom tega niti nisem čutila in se zavedala. 

Cel dan sem potrebovala, da sem se spravila k seb in na noge. Pa je šlo. 

In kljub pestremu dogajanju skozi cel mesec in kljub vsemu, sem na koncu še pred delovnim vikendom imela za opraviti en izpit.
Je lepo in je malce nenavadno. Ampak izpiti do dejansko opravljeni. Tri leta 45 izpitov. Samo še dokumenti manjkajo in potem veliki finale izbire naslova, pisanje, živciranje in predstavitev ter zaključek. 

Upam, da mi v enem letu uspe.