Ni jih več!

Pa ja dobr no!
Če me ne bi včeraj bolela glava tolk kot me je, potem bi mogoče nastal kakšen jokavi vpis.
Kr tko, ker sem zjutraj še našla plave ploščice...potem mal čez dvanajst jih ni blo več, a jst budala, k vem, da so rekl, da jih ne bo, sem še zmer šla zvečer pa danes zjutraj gledat, če jih je kdo nazaj dal, al ne vem...mogoče sem jih sam avtomatsko kliknila. Pa jih kr ni in ni. 
En jih je odluščil dol iz spleta.
Že mora biti tako. 
Sprijaznit se je treba in gremo lepo dalje!

Skratka mene je glava bolela tok, da sem misla, da bom umrla. Sam potem še nisem. 
In sem taka blesava šla v šolo. Na predavanje. Imela dva hkrati, šla poslušat eno predavanje.
Men to tolk časa vzame, da je kr preveč. 
Do sobote moram pa še seminarsko uredit. Mogoče mi danes celo uspe kaj napisat. Sam ne vem kako naj v sekundi postanem optimist.
Razmišljala sem, da ne bi zjutraj kae spila in ker je nisem, sem potem od dvanajstih dalje te muke trpela. Mislim res sem brihtna! Še svinjska buča ima verjetn včasih večji IQ kot pa jaz. 

Zvečer me je čakalo presenečenje. Čist lepo zelen regrat v solat. Joj kok je bil mehak, pa tista barva in okus. Božansko. 
Tko nekak je bil božanski občutek muljenja regrata v solat, da me je potem, ko sem v usta stlačla zadnjo bilko te krasne sulatke enostavno za ene 60% manj piskr bolel. Kok je to blo fajn!
In potem se jst spravim pod tuš, pa glavo umijem in je blo še mal boljše.
Ampak nisem želela, da hujše postane pa sem kr kmal šla spat. 
Občutek otečenih oči mi ni omogočil, da bi zaspala v trenutku, ampak sem. 
In do jutra sem se prebudila zgolj trikrat. Kako super.

Ker danes nisem želala podobnih muk včerajšnjega dne, sem zjutraj spila kavo. 
In trenutno sem celo zadovoljna. 

Zakaj mi piha čez hrbet, če je vse zaprto?
In kje je sonce?

Menda za oblaki.